Preskoči na vsebino


Neokatehumenska skupnost

Neokatehumenska skupnost se v Grosuplju zbira k bogoslužju Božje besede ob torkih, ob evharistični mizi pa ob sobotah zvečer ob 20.00 v stari cerkvi nadangela Mihaela.

"NEOKATEHUMENSKA POT"

PISMO "Ogniqualvolta" NJEGOVE SVETOSTI PAPEŽA JANEZA PAVLA II. 30. avgusta 1990.

... "Priznavam Neokatehumensko pot kot itinerarij katoliške formacije, veljavne za današnjo družbo in čas.

Zatorej želim, da bratje v škofovstvu spoštujejo in - skupaj s svojimi prezbiterji - pomagajo pri tem delu za novo evangelizacijo, da bi se lahko uresničila tako, kot sta jo začrtala njena pobudnika, v duhu služenja krajevnemu ordinariju, v občestvu z njim in v okviru edinosti krajevne in vesoljne Cerkve." ...Pismo "Ogniqualvolta" njegove svetosti Papeža JANEZA PAVLA II., podpredsedniku papeškega sveta za laike Msgr. PAULU JOSEFU CORDESU

Uradna spletna stran: http://www.neokatehumenskapot.com/

Iz Vatikana, 30. avgusta 1990., XII. pontifikata (AAS 82 [1990] 1513-1515).

STATUT NEOKATEHUMENSKE POTI

I. naslov

Narava in uresničevanje Neokatehumenske poti

člen [Narava Neokatehumenske poti]

§ 1. Naravo Neokatehumenske poti je določil njegova svetost Janez Pavel II., ko je zapisal: Priznavam Neokatehumensko pot kot itinerarij katoliške formacije, veljavne za današnjo družbo in čas.

§ 2. Neokatehumenska pot služi škofom kot eden od načinov za uresničevanje krščanske iniciacije v škofiji ter permanentne vzgoje v veri po navodilih II. vat. koncila in cerkvenega učiteljstva.

§ 3. Neokatehumensko pot sestavlja sklop duhovnih dobrin:

1. "Neokatehumenat" ali pokrstni katehumenat, kot je opisan v II. naslovu; 2. permanentna vzgoja v veri, kot je opisana v III. naslovu; 3. krstni katehumenat, kot je opisan v IV. naslovu; 4. katehetska služba, navedena v V. naslovu, na način in po osebah, ki so tam navedene. člen [Uresničevanje Neokatehumenske poti]

Soglasno z željo papeža Janeza Pavla II, ki pravi Goreče si želim, da bi bratje v škofovstvu - skupaj s svojimi prezbiterji - to delo za novo evangelizacijo cenili in mu pomagali, da se bo lahko uresničevalo po smernicah, ki sta jih predlagala njegova pobudnika, v duhu služenja krajevnemu ordinariju in v občestvu z njim, v kontekstu edinosti med krajevno in vesoljno Cerkvijo, se Neokatehumenska pot v škofijah uresničuje, kot sledi:

pod upravo krajevnega škofa in vodstvom mednarodne ekipe odgovornih za Pot ali pooblaščene ekipe odgovornih, glej 3. člen, 7;

po smernicah, ki sta jih predložila pobudnika, vsebovanih v pričujočem Statutu in v Katehetskem direktoriju Neokatehumenske poti, kjer je zbrano ustno izročilo in več kot tridesetletna praksa Poti. Besedilo omenjenega Direktorija sestavljajo zvezki "Neokatehumenska pot. Smernice za katehetske ekipe".

Kaj sploh je "neokatehumenat" in od kod izhaja?

Neokatehumenska pot je proces evangelizacije odraslih. Namen neokatehumenata je s pomočjo etap neokatehumenske poti v že krščenih vernikih na novo ovrednotiti zakrament krsta in preko božje besede in liturgije privesti posameznika k osebni odločitvi za Kristusa. Prva neokatehumenska skupnost je nastala leta 1964 v barakarskem naselju v predmestju Madrida pod okriljem Kika Arguella in Carmen Hernandez. Člani prve skupnosti so bili ubogi iz tega predmestja, ki se niso branili pred takšnim načinom evangelizacije, ampak so ga sprejeli in s hvaležnostjo nanj odgovorili. Rodilo se je prvo seme, prvo "gorčično seme", iz katerega je do današnjih dni zraslo veliko drevo neokatehumenskih skupnosti.

Odkritje konkretnega načina pokrstnega katehumenata je prišlo v stik tudi s cerkveno hierarhijo, najprej z madridskim nadškofom, msgr. Casimirom Morcillom, ki je ob pogledu na barake potrdil delovanje Svetega Duha in blagoslovil to delo, saj je v njem videl uresničenje koncila, na katerem je sodeloval kot eden glavnih tajnikov. Neokatehumenat je podrobno preučila tudi Kongregacija za sveto bogoslužje. Tajnik kongregacije, msgr. Annibale Bugnini, in skupina strokovnjakov, ki so z njim sodelovali, so bili nad njim očarani. Videli so, da Sveti Duh že uresničuje preko ubogih to, kar so sami razvijali že nekaj let v katehumenatu za odrasle. Po dveh letih preučevanja liturgično-katehetske prakse neokatehumenske poti so izdali v Notitiae, uradnem glasilu kongregacije, pohvalno besedo za delo, ki ga opravlja neokatehumenska pot v župnijah. V poti so prepoznali dar Svetega Duha, ki uresničuje koncil.

Tudi Katekizem katoliške cerkve v 1231. členu natančno določa potrebnost pokrstnega katehumenata za vsakega krščenca: "Krst otrok zahteva po svoji naravi pokrstni katehumenat. Ne gre samo za potrebnost pokrstnega poučevanja, temveč za potreben razcvet krstne milosti v času osebne rasti". Papež Janez Pavel II. je uradno priznal neokatehumensko pot kot itinerarij katoliške formacije in potrdil statut neokatehumenske poti. Potrditev statuta je dopolnitev dolgotrajnega razvoja, ki je vodil cerkveno učiteljstvo, da je uvidelo vedno večjo potrebnost ponovne evangelizacije krščenih in je prepoznalo v neokatehumenski poti primerno sredstvo za dosego tega cilja.

Več o neokatehumenski poti je možno najti na www.neokatehumenskapot.com, kjer je objavljeno tudi celotno besedilo njenega statuta.

PONOVNO ODKRITJE KATEHUMENATA IN POTRDITEV NEOKATEHUMENSKE POTI

Da bi mogli razumeti pomen potrditve Statuta Neokatehumenske poti, je potrebno prehoditi nekatere predhodne zgodovinske etape.

Wojtyla in ponovno odkritje katehumenata

Karol Wojtyla, zaradi svoje izkušnje nacistične in kasneje komunistične diktature, vidi Cerkev obkroženo z novim valom poganstva, ki se izraža preko totalitarističnih ideologij 20. stoletja. V mnogih govorih in dejanjih njegovega papeževanja odzvanja zgodovinski spomin te uresničene apokalipse, ki jo je izkusil tudi osebno, v tragediji druge svetovne vojne, taborišč, gulagov, tisočev mrtvih in strašnih krivic.

"V teku stoletja, ki je za nami, so bili mladi, kot ste vi, zbrani na stotisočglavih zborovanjih, da bi se naučili sovražiti, in poslani, da bi se borili drug proti drugemu. Različni sekularizirani mesijanizmi, ki so skušali nadomestiti krščansko upanje, so se kasneje razodeli kot pravi pekel."

Cerkev in kristjani so poklicani, da odgovorijo na nevarnost novega poganstva, ki je veliko hujše od starega. Za Wojtylo ponovno evangelizirati pomeni odvrniti grožnjo nove apokalipse, ki lahko uniči človeka in družbo.

Zaradi svoje filozofske izobrazbe je pozoren na resnične fenomene in s tem na dejstvo, da mora krščanska vera izražati nov način življenja, nov način ljubezni, nov način svobode, in ne le golega verovanja. V središču papeževanja Janeza Pavla II. je vizija Cerkve, ki je zapustila triumfalizem in vzpodbuja gorečnost za evangelizacijo, novo evangelizacijo, da bi ponovno evangelizirali tradicionalno krščanske dežele, ki tonejo v poganstvo.

Leta 1952 je Wojtyla kot mlad duhovnik napisal izredno aktualen članek, Katehumenat dvajsetega stoletja. Ko razmišlja o velikonočnem bedenju, preučuje znamenja, ki izražajo Kristusovo vstajenje: luč, ki odseva iz vstajenja in omogoča, da uzremo novo življenje; vodo, prehod skozi Rdeče morje, ki je simbol prehoda iz smrti v življenje. Zato je v središču te noči krst, ki ponuja menjavo narave, na katero pripravlja katehumenat:

"... v tej noči se morajo katehumeni ponovno roditi... Se more mar roditi ta, ki je že živ? Mar more obstajati življenje, ki se ni živelo vse do tega trenutka?... Ker verovati v Boga, ki ga je Kristus oznanjal kot Očeta... ne pomeni samo verjeti, ampak ponovno se roditi... Vemo da.... se bomo oklenili ne le veroizpovedi, religije, ampak bomo prejeli novo življenje..."

Eden od koncilskih očetov, ki je največ doprinesel k ponovnem odkritju krščanske inicijacije in s tem katehumenata, je bil mlad poljski škof, dotedanji Krakovski pomožni škof, Karol Wojtyla. V svojem govoru v koncilski dvorani leta 1962 je v razpravi o besedilu konstitucije Sacrosanctum Concilium o liturgiji Wojtyla podpiral teze, ki so bile v tistem času revolucionarne:

"Krščanska iniciacija se ne uresničuje samo s krstom, ampak preko katehumenata, v katerem se odrasla oseba pripravi na krščansko življenje.

Zato je očitno, da je iniciacija več kot le enostavno prejetje krsta".

Za Wojtylo je to ponovno odkritje katehumenata, ki razširja tradicionalni koncept krščanske iniciacije, "največjega pomena, posebno v današnjem času, v katerem tudi osebe, ki so že krščene, niso zadostno uvedene v polno resničnost krščanskega življenja".

Čeprav je bil priča vere poljske Cerkve, je Wojtyla jasno videl krhkost "krščanstva" pred sekularizacijo in odpadništvom modernega človeka.

"Gotovo danes v od nekdaj krščanskih deželah, posebej v Evropi, opažamo izčrpanost našega notranjega krščanstva, ki bi moralo biti sad našega krsta".

Živimo v obdobju razkristjanjenja; zdi se, da verniki, ki so bili nekoč krščeni, niso dovolj zreli, da bi se uprli sekularizaciji in ideologijam, ki so nasprotne ne le Cerkvi in katoliški veri, ampak verovanju nasploh; to so ateistične, še več antiteistične ideologije".

Wojtyla je torej podčrtal dva popolnoma nova vidika:

1. da katehumenat ni kateheza poučevanja nauka (kot se je v tistem času večinoma razumevalo krščansko iniciacijo), ampak eksistencialni proces vključevanja v novo Kristusovo naravo. 2. da je katehumenat, torej proces priprave na krst, v celotnem procesu iniciacije prav tako pomemben kot sam zakrament.

Ko analizira prvotno Cerkev Wojtyla ugotavlja, da je bil v središču evangelizacije katehumenat. Prav zato, ker se Cerkev ponovno nahaja v poganskem svetu, mora obnoviti katehumenat, ki je bil v prvotni Cerkvi temelj evangelizacije.

Ponovno uvajanje katehumenskega procesa tudi za krščene

Ob koncu koncilske razprave o Konstituciji o bogoslužju je bila ena najpomembnejših odločitev Koncila, tedaj morda neopažena, prav ta, naj se ponovno uvede katehumenat za odrasle kot proces postopnega prejemanja novega življenja (prim. Sacrosanctum Concilium, 64). Ta odločitev je nekaj let kasneje, leta 1972, pripeljala do razglasitve Ordo Initiationis Christianae Adoltorum (Uvajanje odraslih v krščanstvo - UOK) torej Reda ali načrta, ki uravnava proces uvajanja za krst odraslih.

Četrto poglavje UOK predlaga tudi uporabo nekaterih obredov, ki so lastni katehumenatu, za katehezo odraslih krščenih, ki niso zadostno katehizirani.

V naslednjih letih je to, sprva obrobno stališče, dobivalo vedno večji pomen v dokumentih cerkvenega učiteljstva.

Pavel VI. je leta 1975 v Apostolski spodbudi Evangelii Nuntiandi 44. paragraf zaključil z besedami:

"Očitno je, da današnji pogoji vplivajo na vse večjo nujnost, da se katehetski pouk podaja v obliki katehumenata".

Kasneje, leta 1979, Janez Pavel II. v 44. členu Apostolske spodbude Catechesi Tradendae pravi:

"Med odraslimi, ki jim je potrebna kateheza, naša pastirska in misijonarska skrb misli€Ś na tiste, ki so sicer rojeni v krščanski deželi ali celo v krščanskem sociološkem okolju, vendar niso bili nikoli vzgojeni v svoji veri in so kot odrasli še vedno pravi katehumeni".

Končno Katekizem katoliške cerkve, izdan leta 1992, v 1231. členu natančno določa potrebnost pokrstnega katehumenata za vsakega krščenca:

"Krst otrok zahteva po svoji naravi pokrstni katehumenat. Ne gre samo za potrebnost pokrstnega poučevanja, temveč za potreben razcvet krstne milosti v času osebne rasti".

V nekaj letih se je prešlo od formulacije 4. poglavja obrednika Uvajanje odraslih v krščanstvo (UOK), ki je le predlagal uporabo nekaterih obredov, ki so lastni katehumenatu, za katehezo odraslih krščenih, ki niso zadostno katehizirani, na formulacijo, ki predlaga za vse, ki so bili krščeni kot otroci, nujnost pokrstnega katehumenata.

Zamisli, ki jih je izrazil Wojtyla kot mlad duhovnik v koncilski dvorani, ni sprejelo samo cerkveno učiteljstvo, ampak je ponovno uvajanje katehumenata za krščene privedlo do izoblikovanja nujnosti, da že krščeni kristjani ponovno odkrijejo vero preko katehumenskega itinerarija, da bi bili sposobni odgovarjati trenutnim izzivom.

Tako je dokument, ki je ponovno uvedel stoletja pozabljen proces krščevanja poganov, postal osrednji dokument v življenju krščenih.

Neokatehumenska pot, sad II. vatikanskega koncila

Medtem ko so Wojtyla in koncil ter kasneje cerkveno učiteljstvo ponovno odkrivali osrednje mesto katehumenata v procesu evangelizacije nekrščenih in kasneje tudi krščenih, se je v barakarskem naselju v predmestju Madrida, zahvaljujoč srečanju med Kikom ArgĂźellom in Carmen HernĂĄndez, razvila konkretna izkušnja pokrstnega katehumenata.

Kiko Arguello, španski slikar, je po svoji eksistencialni krizi in svojem spreobrnjenju odkril v trpljenju nedolžnih skrivnost križanega Kristusa, ki je prisoten v zadnjih na zemlji: to ga je privedlo do tega, da je vse zapustil ter sledeč stopinjam Charlesa de Foucaulda odšel živeti med uboge v barake "Palomeras Altas" na obrobju Madrida.

Carmen Hernandez, Španka, inženir kemije, je bila preko msgr. P. Farnesa Scherer (liturgik) v stiku z obnovo II. vatikanskega koncila. Tudi ona je odšla živeti v barake "Palomeras Altas", kjer je hotela zbrati skupino, ki bi odšla evangelizirat v rudnike v Oruru (Bolivija) in kjer je spoznala Kika ArgĂźella.

Kikov umetniški temperament, njegova eksistencialna izkušnja, njegova katehetska vzgoja pri "Cursillos de Cristiandad", evangelizacijska gorečnost Carmen, ki je bila formirana v institutu "Misioneras de Cristo Jesus", njena teološka priprava (licenciat iz teologije) in njeno poznavanje pashalne skrivnosti in liturgične obnove Koncila ter okolje najrevnejših na zemlji so zgradili humus, laboratorij, ki je dal prostor kerigmatsko-teološko-katehetski sintezi, ki je postala nosilni steber procesa evangelizacije odraslih, kar je Neokatehumenska pot.

Ta kerigmatska sinteza, ki so jo ubogi, ki se niso branili pred njo, sprejeli in s hvaležnostjo odgovorili nanjo, je zgradila prvo krščansko skupnost, rodila je prvo seme, prvo "gorčično seme", iz katerega je zraslo, kot že danes lahko vidimo, veliko drevo.

Iz njihovega sodelovanja je začela nastajati oblika itinerarija formacije katehumenskega tipa.

To odkritje konkretnega načina pokrstnega katehumenata je prišlo v stik s cerkveno hierarhijo, najprej z madridskim nadškofom, msgr. Casimirom Morcillom, ki je ob pogledu na barake potrdil delovanje Svetega Duha in blagoslovil to delo, saj je v njem videl uresničenje Koncila, na katerem je sodeloval kot eden glavnih tajnikov.

Kasneje, leta 1972, je Neokatehumenat podrobno preučila Kongregacija za božansko bogoslužje, ki je prav tedaj pripravljala UOK.

Tajnik kongregacije, msgr. Annibale Bugnini, in skupina strokovnjakov, ki so z njim sodelovali, so bili nad njim očarani. Videli so, da Sveti Duh že uresničuje preko ubogih to, kar so sami razvijali že nekaj let v katehumenatu za odrasle. Po dveh letih preučevanja liturgično-katehetske prakse Neokatehumenske poti so izdali v Notitiae, uradnem glasilu Kongregacije, pohvalno besedo za delo, ki ga opravlja Neokatehumensko pot v župnijah. V Poti so prepoznali dar Svetega Duha, ki uresničuje Koncil. Kongregacija se je tudi strinjala z imenom: Neokatehumenat ali Neokatehumenska pot.

Leta 1974, deset let po rojstvu Poti, je papež Pavel VI. sprejel na avdienco Kika, Carmen in očeta Maria, skupaj z župniki in katehisti, zbranimi v Rimu. Na nekatere obtožbe, ki so podtikale Neokatehumenski poti anabaptizem, oziroma da hočejo ponoviti krst, je papež jasno odgovoril:

"...Živeti in podpirati to prebujanje, kakor vi to imenujete, 'po krstu', ki bi mogla obnoviti v sodobnih krščanskih skupnosti tiste učinke zrelosti in globine, ki so bili v prvotni Cerkvi uresničeni v obdobju priprave pred samim krstom. Vi to opravljate po njem: pred njim ali po njem, bi rekel, je drugotnega pomena. Dejstvo je, da ste usmerjeni k avtentičnosti in polnosti, koherentnosti in iskrenosti krščanskega življenja. To pa je zelo velika zasluga, ponavljam, ki nam daje veliko tolažbo...".

Srečanje Janeza Pavla II. s Kikom in Carmen

Janez Pavel II. se je 5. septembra 1979, malo zatem, ko je bil izvoljen za papeža, prvič osebno srečal s Kikom, Carmen in očeta Mariem in jih povabil k evharistiji, ki je osebno slavil v Castel Gandolfu.

Srečanje s Kikom in Carmen je pomenilo papežu konkreten odgovor na njegovo intuicijo o središčnosti katehumenata za novo evangelizacijo. Po koncu evharistije je rekel, da je med slavljenjem, misleč na njih, videl ateizem-krst katehumenat in izrazil prepričanje, da ima krst v srečanju z ateizmom potrebuje ponovno odkritje preko katehumenata.

Drugega novembra 1980 je prišlo do prvega uradnega srečanja med Janezom Pavlom II. in Kikom, Carmen ter očetom Mariem. Srečanje je bilo v rimski župniji Kanadskih Mučencev, ki je bila prva v Italiji, kjer se je dvanajst let pred tem odprla Neokatehumenska pot. Neokatehumenskim skupnostim je papež rekel:

"Živimo v obdobju radikalnega spopada, ki se kaže povsod... vera in proti-vera, evangelij in proti-evangelij, Cerkev in proti-Cerkev, Bog in proti-Bog... Proti-Bog ne more obstajati, lahko pa v človeku nastane radikalna negacija Boga... V našem času potrebujemo ponovnega odkritja radikalne vere, vere, ki je radikalno razumljena, radikalno živeta in radikalno uresničena... Upam, da je vaša izkušnja porojena v tej perspektivi in vas lahko vodi k zdravi radikalizaciji našega krščanstva, naše vere, k avtentičnemu evangeljskemu radikalizmu".

Ko se je 31. januarja 1988 papež Janez Pavel II. srečal z Neokatehumenskimi skupnostmi župnije Santa Maria Goretti, je še jasneje opredelil pomembnost Neokatehumenata za Cerkev:

"Preko vaše poti in vaših izkušenj se vidi, kakšen dar je bil za Cerkev katehumenat kot način priprave na krst. Ko preučujemo krst,... še jasneje vidimo, da je praksa današnjih dni postala vse bolj nezadostna in površna... Brez predhodnega katehumenata postane sama praksa nezadostna in ne odgovarja veliki skrivnosti vere in Božje ljubezni, ki je zakrament krsta.

Sam vidim nastanek Neokatehumenata takole: nekdo - ne vem, če Kiko, ali kdo drugi - se je vprašal: od kje je prihajala moč prvotne Cerkve? In od kje prihaja slabotnost današnje mnogo številčnejše Cerkve? Verjamem, da je našel odgovor v katehumenatu, v tej poti...

Menim, da obstaja način, da se župnija obnovi na temelju izkušnje Neokatehumenata ".

Na tem mestu ne želimo prehoditi vseh zgodovinskih etap, ki so nas privedle do potrditve Statuta in jih lahko spremljamo v Zgodovinskem opisu, v Kanonskih opažanjih in še posebej v pismu Ogniqualvolta, s katerim je 30. avgusta 1990 Sveti oče uradno priznal Pot kot itinerarij katoliške formacije.

Tu želimo le poudariti, da je potrditev Statuta dopolnitev dolgotrajnega razvoja, ki je vodil cerkveno učiteljstvo, da je uvidelo vedno večjo potrebnost ponovne evangelizacije krščenih in je prepoznalo v Neokatehumenski poti primerno sredstvo za dosego tega cilja. Vendar smo vse do danes pogrešali načrt, ki bi mogel ponuditi uresničenje pokrstnega katehumenata.

Prav to je storil Sveti sedež s to odobritvijo: potrdil in ponudil je načrt itinerarija pokrstnega katehumenata, ki ni sestavljen le iz liturgičnih etap, temveč je prepleten s katehetsko vsebino, ki je v več kot trideset letih obrodil mnogo sadov. Priznanje Neokatehumenske poti je torej eno od konkretnih udejanjenj smernic cerkvenega učiteljstva in izpolnitev ene največkrat izraženih zahtev Janeza Pavla II.

Giuseppe Gennarin

Povzeto s spletne strani neokatehumenskapot




Neokatehumeni





Print Friendly and PDF