Preskoči na vsebino


Posvetitev Mariji - 2. dan

2. srečanje (nedelja, 10.2.2013)

Dober dan.

Prihajam iz Italije. Najprej bi se rad zahvalil vašemu g. župniku, da me je povabil, naj govorim o posvetitvi brezmadežnemu Srcu Device Marije. Prihajam iz Italije, iz province Vicenza, kjer se je skoraj 20 let Marija prikazovala ponižnemu možu z imenom Renato Baron. In je rekla: »Jaz sem KRALJICA LJUBEZNI.« Ta prikazovanja so se pričela 25. marca 1985 in so trajala vse do 15. avgusta 2004. Vse pa se je dogajalo ob podobi, ki je podobna temu kipu, ki ga imamo tukaj pri oltarju in se nahaja v stari cerkvici sv. Martina pri kraju Schio. Tistega dne, 25. marca 1985, se je Renato, preden je šel v službo, ustavil v cerkvici, da bi nekaj zmolil. In ta podoba je pred njim oživela. Začela je govoriti in mu je potem govorila mnoga leta, vse do leta 2004. Iz teh prikazovanj se je rodilo Marijansko gibanje Kraljice ljubezni, ki ga je sprejela tudi Cerkev in ki sledi trem ciljem:

  1. Širjenje pobožnosti  do Marije preko posvetitve njenemu brezmadežnemu Srcu,
  2. Obrambi življenja od spočetja do naravne smrti in
  3. Delom bratske ljubezni.

Moje ime je Mirco in sem zadolžen, lahko bi rekli, s strani neba in tega gibanja, da pomagam pripravljati tiste, ki bi se želeli posvetiti Mariji. Pri obeh včerajšnjih mašah smo že začeli to naše premišljevanje. Povedali smo, kateri so temelji posvetitve, gre za utelešenje Božje besede, potem Jezus, ki s križa vsem nam govori:«Glej tvoja Mati«, in pa tretjič, da nas Marija sama vabi, da se posvetimo njenemu presvetemu Srcu.

Slišali smo tudi včeraj, kaj posvetitev je. Povedali smo, da ta posvetitev ne pomeni, kot pri redovnikih redovne zaobljube, temveč gre bolj za obnovitev krstnih zaobljub. Po tej posvetitvi sprejemamo Marijo v naš dom, ki je naše srce. Da bi mogla ona, ki je Kristusova popolna učenka, pomagati tudi nam, moramo postati pravi Kristusovi učenci. Na ta način, da bi v polnosti živeli svoj krst in svojo birmo. Na koncu smo povedali, da Marija prav vztraja, da bi se mi danes v tem času, posvetili njej, ker se v svetu vse premalo spoštujejo in izvršujejo Božje zapovedi. Človek se je začel upirati Bogu in vsem njegovim zapovedim. Torej vera se zmanjšuje in vedno bolj izginja. Soočeni smo s tveganjem, da bo človek uničil samega sebe. Zato Marija prosi, naj ji pomagamo in nam daje tudi veliko upanje, ko nam pravi, da bo na koncu njeno brezmadežno Srce slavilo zmago.

Pa se danes vprašajmo, kaj pomeni posvetitev brezmadežnemu Srcu Marije. Kaj pomeni, biti posvečeni Mariji? Kakšna pravila naj izpolnjujem? Ampak povejmo kar takoj, da v tem primeru ne gre za kakšna posebna pravila posvetitve. Kajti mi t.i. pravila že imamo. Imamo 10 Božjih zapovedi, imamo zapoved ljubezni in imamo nauk, učenje sv. Cerkve. Vemo, katera so duhovna in telesna dela usmiljenja. Mi že imamo vsa t.i. pravila. Ker pa posvetitev Mariji pomeni obnovitev krsta in krstnih obljub, je jasno, da Marija ne želi in ne pričakuje od nas, da bi imeli neka nova pravila, temveč želi, da izpolnjujemo pravila, ki jih že imamo. Torej živeti posvetitev Mariji, pomeni živeti tako, kot je živela ona. In kako je živela Marija?

Živela je v popolnosti svoje privolitve v Božjo voljo. In kdo je sploh Marija? Marija je žena privolitve te besede »DA« popolnega pristanka. »Glej dekla sem gospodova, zgodi se mi tvoji besedi!« To je bil Marijin odgovor pred angelom Gabrijelom.

Torej Marija prosi sedaj nas, da se učimo vsak dan izreči svoj lastni »DA« božji volji. Seveda tu mi vsi vemo, kako enostavno je reči svoj »DA«, ko gre vse dobro. Je pa malo težje reči svoj »DA«, ko stvari ne gredo dobro. Zapomnimo pa si, da ni Marija rekla svoj »DA« samo v trenutku oznanjenja, v trenutku slave, ampak je tudi dopolnila svoj »DA« pod križem na veliki petek, v tej najhujši bolečini, ko je gledala, kako umira njen sin. Tudi v tistem trenutku si je v srcu rekla: » Tukaj sem Gospod, naj se zgodi, kot Ti želiš. Kajti v Tvoji volji je moj mir«. To je tisto, kar naj bi tudi mi sprejeli in živeli v svojem življenju. Na tej Zemlji je mogoče veselje, ampak sreča ni od tega sveta, sreča izhaja in pripada drugemu svetu. Veselje pa je mogoče, veselje izhaja iz tega, da smo vedno v Božjem miru, da smo v miru z Bogom. To pomeni, da storimo, kar je storila Marija, »Poglej me, Gospod, tukaj sem!« Tudi Izaija (v današnjem prvem berilu) pravi : »Pošlji mene Gospod!«

Sv. Avguštin, ki je bil velik svetnik. Preden se je spreobrnil, ni bil svetnik. Celo zelo oddaljen je bil od Božjih zapovedi. Zahvaljujoč dvajsetletni tihi molitvi njegove matere Monike, se je spreobrnil. Napisal je zelo poznano delo »Izpovedi«. In kako se to besedilo začenja? Z zelo lepim stavkom: »Ti si nas ustvaril Gospod, in naše srce je nemirno vse, dokler ne najde počitka v tebi, Gospod.«  Pomeni, da je naše srce vedno nemirno, dokler ne najde počitka v Bogu, v njegovem miru. Vedno smo vznemirjeni, vedno smo zaskrbljeni, vedno nas skrbi, vendar je možno, da smo v miru, če tako kot Marija, naše srce počiva v Bogu.

Ko je naše srce polno Božje milosti, in kadar se vsak dan trudimo in rečemo. »Glej me Gospod, tukaj sem, naj se zgodi, kot je tvoja volja!«

Gospod namreč ne želi, da bi bili žalostni. On je prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v izobilju. Kristjan, če je res pravi kristjan, je vesel, ker se čuti, da je v objemu dobrega očeta in je vesel, ker ve, da je Gospod z njim, ne glede na vse naše grehe. To je skrivnost notranjega miru. In to je skrivnost največjega

sadu posvetitve Marije. Marija v enem od sporočil zelo konkretno govori  o teh stvareh. Julija 1986 je Marija spregovorila zelo lepe besede: »Dragi otroci, rada bi ostala med vami, rada bi delala z vašimi rokami, govorila z vašimi jeziki in ljubila z vašimi srci. Podarite mi svojo razpoložljivost in skupaj bomo rešili duše. Naj bo to edini cilj vašega dela. Blagoslavljam vas, otroci moji, blagoslavljam vas.« Poglejte, to je tisto, kar želi Marija. »Bodite moja orodja. Jaz bi rada govorila z vašimi jeziki!« In če mi tudi svoj jezik izročimo Mariji, to ne bo več jezik, ki bo sodil in obsojal, temveč bo to jezik, ki bo blagoslavljal, besedna igra, oz. blagoslavljal. To bo jezik, ki bo lepo govoril in bo prinašal lepe in dobre besede. To bo jezik, ki bo znal razsoditi o grehu, ne pa obsojal grešnika. In če naj naše roke postanejo Marijine roke, bo tudi vse naše delo postalo sveto. Ne bo več to težko delo, temveč bo postalo daritev Bogu. Kajti tudi v tistih najpreprostejših, najnižjih delih, tudi v najtežjih delih, bomo znali vse spremeniti v živo daritev Bogu. In nič v našem dnevu ne bo izgubljeno.

Predvsem pa, če bo naše srce postalo kakor Marijino srce, ne bo več to srce, ki bo razdeljeno med tisoč zakladov in med tisoč idolov tega sveta, temveč bo postalo srce, ki je enotno in bo predvsem znalo ljubiti Boga in potem tudi bližnjega, kakor samega sebe. Kajti, zapomnimo si, po Jezusu je Marija v popolnosti živela tudi to zapoved ljubezni. Ljubila je Boga nad vsemi drugimi stvarmi in bližnjega, kakor samo sebe.

Izročimo torej to razpoložljivost Mariji in recimo, kot je ona storila vsak dan znova: »Glej me, tukaj sem, Gospod!« Na ta način bo ona mogla uporabiti naše roke, naš jezik, naše srce in bo iz nas naredila znamenje njene prisotnosti v svetu. In kako zelo potrebuje svet danes prisotnost takih znamenj. Poznamo znamenja, ki

so nenavadna, ki so onstranska, ki so se tudi v Schiu zgodila, in je Gospod želel, da se pokažejo, da nam jih

da zaradi naše vere in zaradi našega spreobrnjenja. Potrebna pa so tudi tista konkretna vsakodnevna znamenja, pomeni, potrebni so pravi resnični kristjani, ki bodo v družini, na delu, torej v svojem konkretnem življenjskem okolju postali Marijin vonj. Ta prijetni vonj, ki tudi vse druge privlači k dobremu. Kajti danes, to pravi Marija v svojem sporočilu, obstaja zelo veliko število duš, ki tvegajo, da se za večno pogubijo. Zato Marija prosi za našo pomoč.

In mi bi se sedaj, tukaj, morali nekaj vprašati. Ljudje, ki jih mi poznamo, pa začnimo kar v lastni družini, pri možu, ženi, otrocih, bratih, sestrah, nečakih, bratrancih. Ali so vsi v posvečujoči Božji milosti? Ali so vsi na poti proti Bogu? In če niso? Kaj počnem jaz? In če so oni na napačni poti in jaz samo gledam, kot da nič ne vidim, ali lahko na ta način rečem, da sem kristjan?

Marija je v Fatimi rekla: »Mnoge duše gredo v pekel, ker ni nikogar, ki bi zanje molil in se zanje žrtvoval.«

Zamislimo se, dragi bratje in sestre! Večna usoda veliko duš je odvisna tudi od nas. Da se damo na razpolago Mariji, pomeni, da postanemo mi njena orodja in postanemo njen vonj, ki bi lahko mnoge duše pritegnil k dobremu. Po molitvi, po darovanju trpljenja in tudi po pogumnem pričevanju svoje lastne vere, pa po tem, da izrekamo svoj »DA« Božji volji, da to storimo po svojih rokah, po svojem jeziku, predvsem pa v svojem srcu. Na ta način nam Marija zagotavlja, da bomo rešili duše, da bomo rešili tudi svoje duše.  In ko pademo v greh, kajti grešniki smo tudi mi, si zapomnimo, da gremo pogosto k sv. spovedi. Naj bo to vsaj enkrat mesečno. Spomnimo se zakramenta sv. spovedi, da bi se vedno čutili svobodne, da bi bili vedno v Božji milosti, da bi zares mogli tudi mi biti njegova orodja, da bi lahko prispevali k odrešenju drugih, k odrešenju celotnega sveta. Hvaljen bodi Jezus Kristus!

Lokacija:
Print Friendly and PDF