Preskoči na vsebino


http://svetniki.org/vsi-sveti-praznik/

Oče naš - po Božje: PPT

 

DUHOVNA MISEL NA 4. ADVENTNO NEDELJO

Evangelij četrte adventne nedelje pripoveduje o angelovem oznanjenju Jožefu. Mlada zaročenca, kot je bilo tedaj v navadi, sta načrtovala družino in se veselila drug drugega. Zaročenka Marija je bila dlje časa odsotna, obiskala je teto Elizabeto in ji pomagala. Ko se je vrnila, je bila noseča. Jožef je ni hotel osramotiti, prijaviti verskim oblastem, ki bi jo obsodile in kamnale. Skrivaj jo je hotel odsloviti. Ko je to razmišljal, je po angelu dobil novo nalogo. Angel mu je sporočil: »Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Ko se je Jožef zbudil iz spanja, pripomni evangelist Matej, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.

 

DUHOVNA MISEL NA 3. ADVENTNO NEDELJO

Jezus je svojemu predhodniku Janezu Krstniku odgovoril z vprašanjem, naslovljenim na njegovo vero. Če »slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij«, ali to ne pomeni, da se je zares približalo božje kraljestvo? Bog, ki ga Jezus oznanja, ne prihaja več z močjo in oblastjo, s sekiro in velnico, ampak kot tisti, ki sprejema, pomaga, tolaži, rešuje in predvsem ljubi. Bog je tako rekoč spremenil svoj obraz in je po svojem učlovečenem Sinu postal služabnik človeku, predvsem preizkušanim, bolnim in trpečim. Sveti adventni čas nas vabi k delom usmiljenja ter ljubezni in dobrote do naših bližnjih. Pomembno je, da smo pozorni na ljudi v svoji okolici, ki so v telesni ali duhovni stiski in so še posebej potrebni naše pomoči, ljubezni in tolažbe.

 

DUHOVNA MISEL NA 2. ADVENTNO NEDELJO

V evangeliju druge adventne nedelje poslušamo: »Tiste dni je nastopil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal z besedami: Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« Čas se je torej približal izpolnitvi. Odložite dela teme in pripravite pot Gospodu, ki prihaja. Preroški klic Janeza Krstnika nas opominja, naj spremenimo najprej samega sebe in se spreobrnemo. Njegov klic je v tem svetem adventnem času zelo aktualen za nas vse. Sveta Božja mati Marija, ki v svojem notranjem svetišču Svetega Duha, kjer je »milosti polna«, sprejme zahtevno nalogo izpolnitve božje besede in Janez Krstnik, ki deluje versko in družbeno, nas na drugo adventno nedeljo vodita v notranje dvore našega adventnega pričakovanja in v srce sedanje verske in družbene stiske, ki jo vsi doživljamo.

 

DUHOVNA MISEL NA 1. ADVENTNO NEDELJO

Adventni čas, ki ga začenjamo, je čas duhovne priprave na Božič, praznik rojstva našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa. Jezusov predhodnik sv. Janez Krstnik je ljudem pokazal na Odrešenika in v srcih ljudi pripravljal pot za Gospodov prihod. On nas vabi in opominja, spreobrnite se in pripravite pot Gospodu, ki prihaja. Jezus nas vabi, čujte in vsak čas molite, da boste mogli stopiti pred Sina človekovega. Jezus hoče, da v vsakem človeku vidimo Njega in mu služimo v svojih bližnjih. Adventni čas je še posebej poln pričakovanja, upanja in hrepenenja po tistem, kar nam je obljubljeno. Obljubljena pa nam je neminljiva in večna sreča v Božjem kraljestvu. Povabljeni smo k čuječnosti in molitvi. Le tako bomo v tem adventnem času odprti za njegov prihod, da se bo mogel za Božič roditi v naših srcih in v srcih naših bližnjih bratov in sester.

 

DUHOVNA MISEL NA NEDELJO JEZUSA KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA - 24. november  2013

Slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva nam kliče v zavest temeljno resnico, da je pravi Gospodar vesoljstva Bog. On je Stvarnik vsega, kar je in kar živi. Danes je pred našimi očmi predvsem Kristusov drugi prihod, ko se bo prikazal v vsem svojem veličastvu in slavi, kot vesoljni kralj in gospodar neminljivega Božjega kraljestva. Jezus Kristus Kralj v sveti evharistiji je naša moč in luč na naši življenjski poti. On nas vabi v polnost življenja in ljubezni. Za nas kristjane je pomembno, da si v življenju prizadevamo za rast Kristusovega kraljestva med nami, da bo mogel zakraljevati v naših srcih in v našem življenju. Če smo zvesti Bogu in Cerkvi smo na pravi poti, ki vodi v nebesa, k Jezusu Kristusu, Kralju nebes in zemlje in Kralju vesoljstva.

DUHOVNA MISEL NA 16. NEDELJO MED LETOM:: 21. julij 2013

Marta in Marija sta kot sestri simbol vse Cerkve, v kateri so različni darovi in karizme. Marija je Marti lahko hvaležna, da sme sedeti ob Gospodovih nogah, saj Marta skrbi, da mu je kot gostu dostojno in spoštljivo postreženo. Marta je lahko Mariji hvaležna, da Jezus kot gost ni sam, medtem ko ona pripravlja stvari, s katerimi mu bo postregla. Čeprav so cerkvene službe različne, pa v vseh okoliščinah, vedno in za vse velja, da je le eno potrebno. V pripovedi iz Apostolskih del so se apostoli odločili, da se bodo posvetili službi besede in drugim prepustili strežbo pri mizi. Ko je naše srce okrepljeno in zaupa, tedaj v službi soljudem, bratom in sestram kažemo, kako dober je Gospod. V resnici je smisel same skrbnosti pri služenju prav v tem, da drugim ljudem omogočimo, da zahrepenijo po intimnem in zaupnem odnosu z Bogom v Jezusu Kristusu.

 

DUHOVNA MISEL NA BINKOŠTI

Sveti Duh nam omogoča prepoznati Jezusa kot Božjega Sina. V njegovi moči srce prepozna skrivnost njegove osebe. Hkrati odkrijemo, kako velika je Božja ljubezen do vsakega izmed nas. Sveti Duh nam omogoča, da živimo znotraj Božje ljubezni. Ne želimo si več drugačnega življenja kot tistega, ki izvira iz Božje ljubezni. V tem je glavni dar binkoštnega praznika. Biti prerok namreč pomeni razglašati slavo Božjega imena. Apostolska dela pravijo, da je vsak slišal oznanjati velika Božja dela v svojem jeziku. Le ko oznanjamo velika Božja dela, nas drugi slišijo v svojem jeziku. In katero je največje delo Božje ljubezni, če ne učlovečenje, smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, ki nas poveže in vsakemu razodene Božje obličje. Prosimo za duha preroštva in si želimo, da bi bil izlit na vse in na vso zemljo. Bog, naš Oče, varuj v nas dar, ki si ga dal, da bo moč Svetega Duha v nas vedno delovala.

 

Papež Frančišek med sveto mašo na cvetno nedeljo: Tri besede: veselje, križ, mladi


TRG SV. PETRA (nedelja, 24. marec 2013, RV) – »Jezus vstopa v Jeruzalem. Množica učencev ga v prazničnem vzdušju spremlja, plašče polagajo pred njim. Govorijo o čudežih, ki jih je storil. Sliši se krik hvale: 'Blagoslovljen, ki prihaja, kralj, v Gospodovem imenu! Mir v nebesih in slava na višavah!'(Lk 19,8) S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med slovesno sveto mašo na cvetno nedeljo na Trgu svetega Petra.

Ob pogledu na ogromno množico vernikov, ki so se zbrali tako na trgu, kakor tudi na ulici sprave je sveti oče nadaljeval: »Množica, praznik, hvala, blagoslov, mir. Čutiti je ozračje veselja. Jezus je v srcu prebudil toliko upanja, predvsem med ponižnim, preprostim, ubogim, pozabljenim ljudstvom, tistim, ki v očeh sveta ne velja nič. On je znal razumeti človeško revščino, razodel je Božje usmiljeno obličje. Sklonil se je, da ozdravi telo in dušo. To je Jezus, to je njegovo srce, ki gleda vse nas, ki gleda naše bolezni, naše grehe. Velika je Jezusova ljubezen. In tako vstopa v Jeruzalem s to ljubeznijo in gleda vse nas.

Lep prizor je, poln svetlobe, svetlobe Jezusove ljubezni, tiste iz njegovega srca, veselja, praznovanja.

Na začetku svete maše smo to ponovili tudi mi. Mahali smo s svojimi palmami, s svojimi oljčnimi vejicami. Tudi mi smo sprejeli Jezusa, mu izrazili vselje, ker ga spremljamo, vedoč da je blizu, navzoč v nas in med nami kot prijatelj, kot brat in tudi kot kralj, kot prižgan svetilnik našega življenja. Jezus je Bog, tuda ponižal se je, da bi hodil z nami. Naš prijatelj je, naš brat. Sedaj nas osvetljuje na poti in tako smo ga danes sprejeli. Smo pri prvi besedi: veselje! Nikoli ne bodite žalostni možje in žene; kristjan to nikoli ne more biti! Nikoli ne pustite, da vas prevzame malodušnost! Saj se naše veselje ne poraja iz posedovanja obilice stvari, temveč se prodili iz tega, ker smo srečali Osebo: Jezusa med nami in iz tega, ker vemo, da z Njim nismo nikoli sami, tudi v težkih trenutkih, tudi ko se pot življenja sooča s težavami in ovirami, ki se zdijo nepremostljive in ki jih ni malo. V tem trenutku pride sovražnik, pride hudič, večkrat preoblečen v angela ter nas zahrbtno nagovarja. Ne poslušajte ga! Hodimo za Jezusom! Mi spremljamo, hodimo za Jezusom, predvsem pa vemo, da nas On spremlja, nas vzame na ramena. V tem je naše veselje, naše upanje, ki ga moramo prinašati v ta naš svet. Prosim vas, nikar si ne pustite ukrasti upanja, Ne pustite si ukrasti upanja! Tistega, ki nam ga Jezus daje.

Druga beseda: Zakaj Jezus vstopa v Jeruzalem, ali morda bolje, kako Jezus vstopa v Jeruzalem? Množica mu vzklika kot Kralju. Toda ne nasprotuje jim, ne reče jim, naj umolknejo (prim. Lk 19,39-40). Toda, kakšne vrste kralj je Jezus? Poglejmo ga: jezdi mladiča, ne spremljajo ga dvorjani, ne obdaja ga vojska kot simbol moči. Tisti, ki ga sprejmejo so ponižni, preprosti ljudje, ki imajo smisel videti v Jezusu nekaj več, imajo tisti smisel za vero, ki pravi: 'To je Zveličar!' Jezus ne vstopa v sveto mesto, da bi ga sprejeli s častmi, s katerimi sprejemajo zemeljske kralje, tiste, ki imajo oblast, nadvlado. Vstopa zato, da bo prebičan, zasramovan, razžaljen, kakor to naznanja Izaija v prvem berilu (prim. Iz 50,6), vstopa, da bo prejel trnovo krono, palico, škrlatni plašč. Njegovemu kraljevanju se bodo posmehovali, vstopa, da se bo z lesom obložen povzpel na Kalvarijo. In tu je druga beseda: križ. Jezus vstopa v Jeruzalem, da bo umrl na križu. In ravno tu zasveti biti kralj po Božje. Njegov kraljevski prestol je les križa. Mislim na to, kar je rekel Benedikt XVI. kardinalom: 'Vi ste princi, toda križanega kralja' To je Jezusov prestol'. Jezus sprejme nase ... Zakaj križ? Zato, ker Jezus sprejme nase zlo, umazanijo, greh sveta, tudi naš greh in ga umije, umije ga s svojo krvjo, z usmiljenjem, z Božjo ljubeznijo. Zazrimo se naokoli: koliko ran povzroči zlo človeštvu: vojne, nasilja, ekonomski spori, ki prizadenejo najslabotnejšega, nadalje hlepenje po denarju, ki ga nihče ne more vzeti s seboj. (Moja babica je nam otrokom govorila; potni prt nima žepov.) Ljubezen do denarja, oblast, korupcija, ločitve, zločini proti človeškemu življenju, proti stvarstvu. In tudi, vsak to dobro ve in pozna, naši osebni grehi, pomankanje ljubezni, spoštovanja do Boga, do bližnjega ter do vsega stvarstva. Jezus na križu čuti vso težo zla, ki ga premaga z močjo Božje ljubezni, ga premaga s svojim vstajenjem. To je dobro, ki nam ga je Jezus vsem nam storil na prestolu križa. Kristusov križ objet z ljubeznijo ne vodi v žalost, temveč v veselje, v veselje, da smo zveličani, ter da storimo vsaj malo od tega, kar je On storil na dan svoje smrti.

Potem ko je sveti oče razložil dve besedi veselje, križ, je prišel do tretje besede: »Danes so na tem trgu številni mladi, saj je cvetna nedelja že 28. let svetovni dan mladih! Poglejte, tretja beseda: mladi. Dragi mladi, videl sem vas v procesiji, ko ste prihajali in si predstavljam si, kako praznujete okoli Jezusa, mahate z oljčnimi vejami. Predstavljam si, kako kličete njegovo ime in izražate vaše veselje, da ste z njim! Pri praznovanju vere prispevate pomemben delež. Prinašate veselje vere ter nam pravite, da moramo živeti vero z mladostnim srcem, vedno, z mladostnim srcem tudi pri sedemdesetih, pri osemdesetih. Mladostno srce! S Kristusom se srce nikoli ne postara! Toda vsi vemo in tudi vi dobro veste, da je Kralj, za katerim hodimo in ki nas spremlja, nekaj zelo posebnega: je Kralj, ki ljubi vse do križa ter nas uči služiti in ljubiti. Vi se ne sramujete njegovega Križa! Še več, objemate ga, saj ste razumeli, da je v darovanju samega sebe in ko gremo iz sebe, resnično veselje in da je Bog z ljubeznijo premagal zlo. Vi nosite romarski Križ po vseh celinah, po cestah sveta! Nosite ga, saj s tem odgovarjate na Jezusovo povabilo: „Pojdite in naredite vse narode za moje učence“ (prim. Mt 28, 19), ki je tudi tema letošnjega dneva mladih. Nosite ga, da vsem porečete, kako je Jezus na križu porušil zid sovraštva, ki ločuje ljudi, ljudstva in je prinesel spravo in mir. Dragi prijatelji, tudi jaz bom od danes z vami stopil na pot, po poti blaženega Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. Še malo in bo tu naslednji del tega velikega romanja Križa. Z veseljem se oziram na julij v Riu de Janeiru. Dobimo se v tem velikem brazilskem mestu. Dobro se pripravite, predvsem se v vaših skupnostih duhovno pripravite, da bo to srečanje znamenje vere za ves svet. Mladi morajo reči svetu, dobro je hoditi za Jezusom, dobro je iti z Jezusom, Jezusovo sporočilo je dobro, dobro je iti ven iz samega sebe, iz obrobja sveta ter bivanja, da prinašamo Jezusa!

Tri besede: veselje, križ, mladi.

Prosimo Devico Marijo za priprošnjo. Ona nas uči veselja v srečanju z Kristusom, ljubezni, s katero moramo gledati pod križem, navdušenosti mladostnega srca s katerim hoditi skozi ta veliki teden in skozi vse naše življenje. Tako naj bo!«

Ob zaključku svete maše je sveti oče pred molitvijo Angelovega češčenja nagovoril zbrane z besedami: »Na koncu tega bogoslužja prosimo za priprošnjo Devico Marijo, da nas spremlja skozi veliki teden. Ona, ki je z vero šla za svojim Sinom vse do Kalvarije, naj nam pomaga hoditi za Njim ter z vedrino in ljubeznijo nositi njegov križ, da pridemo do velikonočnega veselja. Žalostna Devica, podpiraj še posebej tiste, ki preživljajo težke trenutke. Spomnimo se oseb, ki so okužene s tuberkolozo, saj je ravno danes svetovni dan proti tej bolezni. Mariji pa še posebej izročam vas, dragi mladi, kakor tudi vašo pot proti Riu de Janeiru. Julija v Riu. Duhovno pripravite vaše srce. 'Buon cammino a tutti!' Vsem srečno pot !« Te zadnje besede je sveti oče izgovoril še v šestih jezikih: »Bonne route à tous! May all of you have a good journey! Ich wünsche euch allen alles Gute auf eurem Weg! Buen camino a todos! Um bom caminho a todos! Dobrej drogi wszystkim!«

Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 2. postno nedeljo



Na drugo postno nedeljo je pri bogoslužju v ospredju dogodek spremenjenja, ki je v Lukovem evangeliju neposredno po Učiteljevem povabilu: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj!' (Lk 9,23). Ta izjemen dogodek je spodbuda pri hoji za Jezusom.

Zelo mi je pri srcu to, da je bilo spremenjenje v osnovi izkušnja molitve (prim. Lk 9,28-29). Molitev doseže svoj vrhunec in zaradi tega postane vir notranje luči, ko človekov duh pritrdi Božjemu, ko se obe volji zlivata tako, da postaneta skoraj eno. Ko se je Jezus povzpel na goro, se je potopil v zrenje Očetovega načrta ljubezni, ki ga je poslal na svet, da odreši človeštvo. Ob Jezusu sta se prikazala Elija in Mojzes in s tem ponazorila, da je Sveto pismo skladno pri naznanilu skrivnosti njegove velike noči, torej tega, da bo Kristus moral trpeti ter umreti in tako vstopiti v svojo slavo (prim. Lk 24,26.46).

Luka ne govori o spremenjenju, pač pa opiše to, kar se je zgodilo, preko dveh pojavov: Jezusovo obličje, ki se je spremenilo in njegova obleka, ki je belo sijala ob navzočnosti Mojzesa in Elija, ki predstavljata Postavo in Preroke. Tri učence, ki bili navzoči pri dogodku, je zajel spanec; to je drža tistega, ki čeprav zre božja čuda, jih ne razume. Samo boj proti otrplosti je omogočil Petru, Jakobu in Janezu videti Jezusovo slavo. Tedaj se je ritem dogajanja pospešil. Medtem ko sta Mojzes in Elija odhajala od Učitelja, je Peter govoril in med tem ko je govoril, je oblak s svojo senco zakril njega in druga učenca. To je oblak, ki medtem ko zakriva, razodeva Božjo slavo, kakor se je to zgodilo potujočemu ljudstvu v puščavi. Oči niso več mogle videti, ušesa pa so lahko zasližala glas, ki je prišel iz oblaka: 'Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte' (Lk 9,35).

Po tem učenci niso več bili pred spremenjenim obličjem, ne pred belim oblačilom, niti pred oblakom, ki razodeva božansko navzočnost. Pred njihovimi očmi je bil 'Jezus sam' (v. 36). Jezus je sam pred svojim Očetom, medtem ko moli, a je istočasno 'Jezus sam', vse to, kar je dano učencem in Cerkvi vseh časov in to mora zadostovati za pot. Samo en glas je potrebno poslušati, samo za enim hoditi, njim, ki bo s tem, ko se bo povzpel v Jeruzalem, podaril življene in nekega dne 'preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva' (Flp 3,21).

'Učenik, dobro je, da smo tukaj' (Lk 9,33), je izraz Petrove zamaknjenosti, ki je pogosto podobna naši želji med Gospodovimi tolažbami. Toda spremenitev nas spominja, da veselja, ki jih Bog seje v našem življenju, niso cilji, ampak so luči, ki nam jih On podarja na zemeljskem romanju, da bo 'Jezus sam' naša Postava in njegova Beseda merilo, ki vodi naše bivanje.

V tem postnem času vas vse vabim, da vztrajno premišljujete evangelij. Devica Marija naj nam pomaga, da bomo intenzivno živeli naše trenutke srečanja z Gospodom in z veseljem vsak dan hodili za njim.

DUHOVNA MISEL NA 4. VELIKONOČNO NEDELJO, 21. 4. 2013

Četrta velikonočna nedelja je nedelja dobrega pastirja in nedelja duhovnih poklicev. Povabljeni smo, da razmišljamo o pomembnosti duhovnih poklicev in prosimo za tiste, ki jih Gospod kliče v svojo službo. Evangeljski odlomek poudarja, da je skupnost trdno združena s svojim pastirjem. Zaradi tega je ni mogoče razkropiti. V njej je življenje vstalega Jezusa, iz katerega in za katerega živi. V vstalem Kristusu se je razodela izkušnja Božje ljubezni do človeka, ki jo z Jezusom delijo in živijo tudi njegovi učenci. Nedelja dobrega pastirja, ko molimo in prosimo za nove duhovne poklice nas spominja, da je vsakdo izmed nas tudi na nek način pastir. Zaupana nam je majhna čreda, to je lahko družina ali kakšen majhen krog ljudi. Kristus želi in pričakuje od nas, da po Njegovem zgledu vodimo in skrbimo za tiste, ki so nam v našem življenju zaupani.

V 16. številki Družine preberite:

DUHOVNA MISEL NA CVETNO NEDELJO, 24. 3. 2013

Z bogoslužjem cvetne nedelje začenjamo praznovanje velikonočnega velikega tedna. V njem bomo spremljali Jezusa na njegovi poti trpljenja. Jezus slovesno vstopi v Jeruzalem in vsi ga pozdravljajo ter mu vzklikajo. Tudi učenci. Cerkev nas vabi, naj usmerimo svoj pogled na trpečega Jezusa, da bi lahko začutili kako močno Bog ljubi ljudi in kako smo mu dragoceni. K temu nas spodbuja tudi Pismo Hebrejcem: »Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sedel na desnico Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih dušah ne boste utrudili in omagali.« Jezus, ki nam ga bogoslužje kaže kot vzor, je zelo ponižan Jezus.

DUHOVNA MISEL NA 5. POSTNO TIHO NEDELJO, 17. 3. 2013

V evangeliju imamo čudovit primer, kakšen odnos je pokazal Jezus do ženske, ki je bila zasačena pri prešuštvovanju. Farizeji in pismouki so grešnico brezobzirno in na najbolj ponižujoč način izpostavili pred množico v javnosti. Pismouki in farizeji niso pokazali niti malo obzirnosti za tisto, kar je nesrečna grešnica čutila v tistem trenutku, ko so jo tako javno osramotili. Jezusova milina in razumevanje do uboge grešnice pride do izraza na čudoviti način. Jezus je ni obtožil. Jezusovo poslanstvo je bilo v milini in odpuščanju, ne v obtoževanju in obsojanju. Ni prišel, da bi razkrival rane in slabosti ljudi, temveč da bi jih zdravil. Od Jezusa v tej zgodbi pa se lahko naučimo, da ne obsojamo drugih ljudi. Obsojati druge ljudi je lahko velik greh. Naš odnos do drugih mora biti človeški, dober, poln miline in odkritosrčen.


DUHOVNA MISEL NA 2. POSTNO NEDELJO, 24. 2. 2013

Evangelij nam govori o Jezusovem spremenjenju na gori Tabor. Ta dogodek je bil milostni trenutek, ki je pregnal meglo iz življenja tistih, ki so ga doživeli. In hkrati je trem učencem, ki so bili v negotovosti in nerazumevanju Jezusovega trpljenja, omogočil lažje razumevanje in nekakšen vpogled v to, kar prihaja. Jezusov obraz na gori Tabor se je zasvetil. Tega obraza njegovi učenci niso nikoli pozabili. V evangeliju je bilo rečeno, da se je Jezusov obraz zasvetil kot sonce. Kar so apostoli videli, je bilo resnično. Na gori Tabor je v nekem trenutku, ko se je Jezus pogovarjal z nebeškim Očetom, prišla pri njem v polnosti do izraza njegova božja narava, ki je bila skrita v njem. Obraz, ki ga je Jezus pokazal na gori Tabor, je bil nekaj izrednega. Toda to ni bil njegov edini obraz. V različnih situacijah življenja je Jezus pokazal različne obraze.

DUHOVNA MISEL NA PRVO POSTNO NEDELJO,  17. 2. 2013

V puščavi je Jezus skušan. Po štiridesetih dneh molitve v puščavi Jezusa napadejo skušnjave. Hudobni duh hoče Jezusa prevarati, da bi storil v Božjem imenu nekaj takega, kar v resnici ne bi bilo v skladu z Božjo skrivnostjo in ne bi bilo Bogu všeč. Jezusova zmaga nad skušnjavami je zmaga Božje ljubezni. Skrivnost Jezusa Kristusa je prav v tem, da nam vsem kaže, kako velika je Božja ljubezen do ljudi. Zato smo na začetku postnega časa povabljeni, da skupaj prosimo: »Podari svojim vernim, da bomo rasli v spoznavanju Kristusove skrivnosti.« Skušnjave pokažejo Jezusovo absolutno zvestobo Bogu in razlog, zakaj ga je Bog vesel. Zaradi njega so tudi naše skušnjave priložnost, da rastemo v zvestobi Bogu in s tem v notranji svobodi in ljubezni.

Oče naš - po Božje: http://portal.rkc.si/uploads/0021/files/2013-07/vsebina-717/oenapoboje_856a.pps




Print Friendly and PDF