Preskoči na vsebino


3. dan priprave na posvetitev Mariji

 

Kaj stori Marija tistemu, ki se ji izroči (posveti)?

Dober večer vsem! Ponovno smo skupaj! Srečali smo se že pred mesecem dni in smo začeli pot priprave za posvetitev Brezmadežnemu srcu Marije, te skupnosti, te župnije.

Prejšnjikrat smo spoznali, kaj je posvetitev Mariji, kateri so njeni temelji in zakaj Marija za to posvetitev prosi. Spoznali smo tudi, da biti Mariji posvečen, pomeni postati njeno dejavno orodje, da bi Jezusa prinašali svetu. Marija nas prosi za iskreno razpoložljivost, kajti kot pravi, rada bi delala z vašimi rokami, rada bi govorila z vašim jezikom in predvsem bi rada ljubila z vašimi srci. Bodite na razpolago, kot sem bila jaz na razpolago Bogu in bomo skupaj rešili duše. Danes je velika potreba po pravih Kristusovih pričevalcih.

Danes pa se vprašajmo, kaj Marija stori v duši, ki ji je zares na voljo. Če je duša res na voljo in da na razpolago Bogu in Mariji vse tisto, kar ima in kar je, bo Marija ravno tako storila tudi njej. Tisti duši, ki se ji da na razpolago, bo dala Mariji vse to, kar Marija je in vse tisto, kar ima.
Marija je polna milosti, še naprej bo nadaljevala s tem, da bo posredovala pri Bogu za nas in da se napolnimo z milostjo. Marija je tudi tista, ki posreduje vse kreposti, ki jih po njej sam Bog živi. Sporočilo, ki sem ga izbral, da vam ga preberem, nam bo še bolj pomagalo v tem našem razmišljanju. Sporočilo je bilo dano 1.11.1989: Marija nam govori sledeče besede: »Slavimo skupaj Očeta, otroci, moji. Te moje besede so namenjene tej uri, temu dnevu, so za tiste, ki nameravajo služiti mojemu delu, namenjene so temu, da pomagajo pri vašem posvečenju. So za preproste duše, naklonjene vsem zahtevam ljubezni, za skromne duše, ki verjamejo, da so potrebne vseh milosti. Za ponižne duše, ki so se vedno pripravljene spusti v prepade svojega uboštva in uboštva drugih. Za ponotranjene duše, ki odklanjajo vsakršno plitkost, vsakršen kompromis s seboj in s svetom. Za duše, prizadevne na resni poti vere in svetosti, da bi dale Bogu največjo slavo in najbolj bratsko pomoč bližnjemu. Za tiste, ki živijo za moje delo kot za svojo družino. Tem veljajo moje besede na ta dan slave. Spodbujam vas, dragi otroci, vztrajajte tudi v težavah, da bi moje delo vzniknilo in bilo središče pozornosti sredi sveta, ki je postal močvirje krivičnosti. Tisti, ki me bodo poslušali, bodo našli svetost. Blagoslavljam vas.«

Slišali smo, kako Marija govori: moje besede, pomeni moje posredovanje, moja milost, moja pomoč. Te Marijine besede so namenjene preprostim, ponotranjenim dušam. S tem pa Marija ne želi povedati tega, da so njene besede namenjene tistim dušam, ki so že ponižne, preproste in ponotranjene. Želi pa nam povedati, da so te njene besede namenjene osebam, ki želijo postati take. Dajo se na voljo, da bi storile to, kar sem storila jaz, pravi Marija. Kajti, če bi imeli to milost, to možnost, da bi sami prebrali to sporočilo, bi se zavedali, da so te besede, na nek način tudi opis Marije. Marija je morda bolj kot vsi drugi, duša, ki je ponižna, preprosta, ponotranjena. Ona nas tukaj prosi, da bi jo posnemali, da bi bili na ta način Bogu všeč. Da bi nam pa pri tem pomagala, nam Marija podarja tri darove. Predvsem  gre za tiste duše, ki se njej posvečajo.

1. dar

Prvi dar je dar ponižnosti. Zelo pomemben dar, ker je ponižnost mati vseh drugih kreposti. Slišali smo tudi v današnjem evangeliju: Kdor se ponižuje, bo povišan, kdor pa se povišuje, bo  ponižan. Kaj sploh ponižnost pomeni? Poglejmo samo Marijo na obisku sorodnice Elizabete. Ko pride k teti, jo Elizabeta pozdravi z visokimi nazivi, z visokimi imeni. »Kako, da prihaja k meni Mati mojega Gospoda«, in potem »Blagoslovljena med ženami«. In kaj odgovori Marija? »Moja duša poveličuje Gospoda!« Kot da bi želela povedati Elizabeti, da nima smisla, da hvališ mene, Bog je edini, ki naj ga hvalimo, on je tisti, ki je v meni storil velike reči. To je ona, ki je ponižna, ona, ki ve, da je vse od Boga odvisno in da vse od njega prihaja. Nam zadošča že neka majhna pohvala in takoj nam greben  zraste, kot petelinu in odpremo svoje perje, kot pav. Ampak, na ta način mi izničujemo tudi tisto dobro, ki ga storimo. Ker sebi pripisujemo to, kar je božje. Zatorej se naučimo tudi tega daru. Marija ni nikdar v središče postavljala samo sebe, vedno pa Boga. Nikdar ni govorila o sebi, vedno je govorila o Bogu. Nikdar ni sledila svojim načrtom, vedno pa je izvrševala Božji načrt. Zatorej se tudi mi naučimo te ponižnosti, da bi bili povišani pred Bogom!

 

2. dar

Drugi dar, ki nam ga prinaša naša posvetitev oz. izročitev Mariji, da se damo Bogu na voljo. To je dar vere. In letos smo v letu vere. Vsak naj bi v svojih molitvah prosili, da se naša vera krepi, da raste. Marijina vera je bila popolna. In Marija nam to svojo popolno vero želi podariti. Zazrimo se v njeno življenje, še posebej v dva pomembna dogodka. Prvi je ta, ko Marija rodi Jezusa. Takrat so morali oditi v Betlehem. Pa niso našli prenočišča in je  Marija morala roditi v štalici. Tolike stvari takrat niso bile predvidene, pa so se zgodile. Vendar Marija ni izgubila svojega miru, ni se ob tem vznemirila. Vedela je, da se nahaja v naročju dobrega Očeta, ki ničesar na dopušča brez razloga. Poglejmo pa nadalje Marijo pod križem, ko je bila od nje zahtevana največja bolečina. Ne obstaja namreč bolečina, večja od te, da mati gleda umirajočega sina. In to je tista bolečina, ki jo je Marija tako čutila v sebi in jo je tudi doživljala. Tudi v tistem trenutku je »žalostna Mati« stala pod križem. Ampak to, da stoji pod križem, ne pomeni to, da je stala na nekem določenem mestu, pomeni, da je stala trdna v veri. Tudi v tistem trenutku ni izgubila vere. Tudi v tisti najstrašnejši bolečini. Zelo malo je potrebno, da podvomimo v Boga. Že majhen križ, ki nam ga Bog naloži, pa se že sprašujemo, zakaj moramo nositi ta križ. Marija ne reče, zakaj. Na nek način pa govori: Oče, če je taka tvoja volja za odrešenje sveta, ti darujem svojega sina in darujem samo sebe skupaj s Sinom tebi, Oče, za odrešenje vseh ljudi. Tudi za naše lastno odrešenje. To je storila Marija pod križem. Jezus nas je odrešil, ona pa je v polnosti sodelovala pri tem dejanju, ne glede na tisto neznosno bolečino, ki jo je morala pretrpeti.  Torej prosimo za vero. Ponavljam, da nam pod križem rado spodrsne. Seveda pa je tudi res, da je vera brez dejanj sama v sebi mrtva. Če nam Marija podari vero, nam podari tudi ljubezen, podari nam tudi bratsko ljubezen in ljubezen do Boga.

3. dar

In med mnogimi deli ljubezni, ki jih lahko storimo, si zapomnimo, da je najbolj vzvišeno od vseh, odpuščanje, ki smo ga zmožni iz ljubezni do Boga. Tudi Marija pod križem ni obsojala tiste, ki so križali Jezusa, ampak je, tako kot že Jezus, tudi njim odpustila. Tudi mi bi se morali naučiti odpuščati. To ne pomeni pozabiti. Pomeni naložiti nase  tudi to trpljenje in potem vse darovati Bogu, tudi za to osebo, ki nam je storila zlo. Kajti Jezus je bil tisti, ki je nase naložil vse naše grehe in se je žrtvoval, da bi odrešil nas. Naučiti bi se morali te umetnosti, umetnosti odpuščanja.

Kakšno Veliko noč si pripravljamo in kakšno Veliko noč  bom o praznovali, bratje in sestre, če se ne bomo potrudili, da najprej odpustimo? Čemu služi ves ta postni čas, če se ne spreobrnemo k ljubezni? In slišali smo tudi že v prvem berilu: »Želim ljubezni in ne žrtev«. Kot da bi nam Bog želel tudi danes povedati, da nič ne pomagajo tvoje sv. maše, če ne boš odpustil in ne boš ljubil svojega sovražnika. Nič mi ne pomenijo vse tvoje molitve, če ne odpustiš svojemu bratu. Prav je, da smo pri sv. maši in se hranimo iz evharistije, potem pa je življenje tisto, kjer bi morali ljubezen živeti in se zares pripravljati na Veliko noč.

Torej ta dar ljubezni, ki sloni na odpuščanju in postane čistost in uboštvo. V tem smislu se iz srca odrečemo materialnim dobrinam in tako postanemo bolj ponotranjeni. Ker živim samo božjo besedo in mi ni potrebna druga beseda, ki postane tudi ljubezen oz. delo ljubezni do bližnjega, ki je v potrebi.

Vse te darove dobimo naenkrat, če sprejmemo dar molitve. Brez daru molitve na moremo zgraditi ničesar. Katera pa je tista molitev, ki je najlepša, seveda po mašni daritvi in po češččenju evharistije – adoraciji? To je sv. rožni venec. Že 150 let Marija prosi svoje otroke za vsakdanjo molitev rožnega venca. Zakaj Marija ljubi rožni venec? Ker je to preprosta molitev, ki moli kot  otrok. Kaj pa dela otrok vse od jutra pa do večera? Vsak čas kliče mamo. Mama sem, mama tja, mama kruh, mama piti. Velikokrat na dan pokliče mamo. Kaj pa je drugega rožni venec? Zdrava Marija, zdrava Marija …… Pomeni, stokrat na dan klicati našo mamo. To je razlog, zakaj Marija ljubi rožni venec in prosi, da ga molimo z ljubeznijo in tudi da najdemo čas za to molitev. Ker je ta molitev močna in nam mnogo da. Sestra Lucija, vidkinja iz Fatime, ki je umrla pred osmimi leti, je zapisala v svojih spominih: »Ne obstaja osebna težava, ali težava v narodu, oz. mednarodna težava, ki se ne bi mogla rešiti z molitvijo rožnega venca«. Kajti Bog Oče je tej molitvi v tem stoletju dal veliko moč. Zato Marija želi, da bi molili to molitev stari in mladi, sami zase, v družini, v skupini. Molitev nam da veliko več kot televizija in internet in vse druge stvari.

Če zares sprejmemo vse te darove, bomo na ta način končno dopustili, da Marija vstopi v naša srca, da vstopi v naš dom. In ko Marija vstopi v dom našega srca, takrat Sv. Duh, ko v nas vidi Marijino prisotnost, ki je njegova zaročenka, v izobilju vstopi v nas. In v tem srečanju med Marijo in Sv. Duhom znotraj nas se ponovi veliki čudež. Kateri je ta veliki čudež srečanja med Marijo in Sv. Duhom? To je Jezus. Jezus je bil v Mariji spočet po delovanju Sv. Duha. Skrivnost posvetitve ni Marija ampak Jezus po Mariji. Marija vstopi v tvoje srce, kjer jo sreča Sv. Duh in v tebi se rodi in se razvija Jezus. Tako boš prišel do tega, da boš lahko s sv. Pavlom rekel: »Nisem več jaz, ki živim, ampak je Kristus, ki živi v meni«. To je tista poklicanost vsakega kristjana, vsakega pravega resničnega kristjana. »Ne jaz,  ampak Kristus živi v meni.« Tudi zaradi tega je nekega dne Marija Kraljica ljubezni rekla: » V srcih tistih, ki me bodo sprejeli, znam pripraviti intimen živ tabernakelj, kjer bo moj Jezus živel in bo ljubljen! Ko bo vsakdo izmed vas dojel pravi, resnični smisel mojega klica, takrat moja prisotnost za vas ne bo več najbolj potrebna. Najvišnje dobro bo takrat v vas.« Kaj je Najvišnje dobro? Jezus, ki je pot resnica in življenje. Edini odrešenik sveta. Zaupajmo se torej Mariji, posvetimo se njenemu Brezmadežnemu srcu in Jezus, ki je odrešenje, se bo v nas »zgodil«.




Posvetitev Mariji - 2. dan

2. srečanje (nedelja, 10.2.2013) Dober dan. Prihajam iz Italije. Najprej bi se rad zahvalil vašemu g. župniku, da me je povabil, naj govorim o posvetitvi brezmadežnemu Srcu Device Marije...
Lokacija:
Print Friendly and PDF