Preskoči na vsebino


          4. dan priprave na posvetitev Mariji

Marija nas vodi k Jezusu

Dober dan. Približno en mesec je, kar smo začeli našo pot za posvetitev Mariji. Prejšnjikrat smo spoznali temelje posvetitve, kaj sama posvetitev je. Zakaj Marija vztraja, da bi se njej vsi posvetili? Videli pa smo tudi, kaj pomeni, biti Mariji posvečen. Ob izročitvi želimo postati njena orodja in podarimo ji svojo razpoložljivost, da bi na ta način postali tudi orodje za odrešenje bližnjega, za brate in sestre. Včeraj, 3. dan priprave smo spoznavali Marijine kreposti. Povedali smo, da dušo, ki je Mariji res na voljo, ona izpolni s svojimi krepostmi in stori, da se v moji duši rodi Jezus. Kajti Marijina naloga je, da pomaga, da se v našem srcu rodi Jezus in bi tudi mi postali drugi Kristus. S tem razlogom, če je duša res marijanska, če je res predana, postane tudi zaljubljena v evharistijo. Če te torej Marija zares vodi proti Jezusu, je jasno, da te Marija vodi tudi  k evharistiji. Kajti v evharistiji je Jezus resnično stvarno prisoten in je prisoten v svojem bistvu, s svojim telesom, krvjo, dušo in s svojo božanskostjo. V evharistiji je isti Jezus, naše vstajenje,  naša Velika noč. Gre za njegovo resnično prisotnost. Evharistija ni samo simbol. Pomeni, da če imamo radi Marijo, da smo tudi zaljubljeni v Jezusovo stvarno prisotnost v Evharistiji.

 

Ali je Jezus res prisoten v Evharistiji? Če ne verujemo Jezusovim besedam, ko nam govori, to je moje telo, to je moja kri, če ne verjamemo tudi 2000 letni zgodovini in poučevanju Cerkve, ki je vedno poudarjala resnično Jezusovo prisotnost, bi vam dokaz resničnosti Jezusove navzočnosti želel povedati o dogodku, ki se je zgodil v mali cerkvici sv. Martina pri Schiu. To je kraj, kjer so se začela prikazovanja Kraljice Ljubezni Renatu Baronu. V tisti cerkvici se nahaja originalni kip Marije, podobe kot je tu pred oltarjem. Lahko vidite, da ima Marija v naročju dete Jezusa. Spomnil bi vas, da je v prvih 8 mesecih prikazovanj  Renato med prikazovanjem vedno videl Marijo, ki je v kipu oživela. Jezušček v njenem naročju pa vedno ostajal kip tudi med prikazovanjem. Pomembno je tudi pripomniti, da takrat v tej cerkvici ni bilo tabernaklja. Ko pa se je novica o prikazovanjih razširila in so ljudje začeli množično prihajati, je Renato prosil tedanjega krajevnega škofa , če jim odobri, da bi tudi v tej cerkvici lahko imeli Najsvetejše. Škof je tej prošnji ugodil in naslednji dan, ko so postavili tabernakelj z Najsvetejšim, se je prikazala Marija, in takrat je oživel tudi Jezus v njenem naročju. Čez nekaj časa se je škof zamenjal. Njegov naslednik je bil zelo zadržan glede verodostojnosti prikazovanj v cerkvici sv. Martina. Ta škof jim je odvzel možnost, da imajo Najsvetejše v cerkvici. Od tistega dne naprej je ponovno v času prikazovanja Jezus v Marijinem naročju ostajal samo kip, čeprav je Marija govorila z Renatom.

In potem je Renato prišel v cerkvico ponovno molit. Med tisto molitvijo se je prikazala tudi Marija. Vsi, ki so bili prisotni, so videli, da se je Renato med prikazovanjem neprestano obračal proti oltarju. Ko je bilo prikazovanja konec, so prisotni spraševali, kaj se je dogajalo. Zakaj si se neprestano obračal k oltarju?  Renato, ki se ga je vse zelo dotaknilo, je rekel: »Tega večera sta se zgodili dve stvari, ki ju ne razumem.

Prvič, mali Jezus v Marijinem naročju se je premikal, ampak Najsvetejšega ni več. Drugič, Marija je med prikazovanjem za razliko, ko je navadno gledala mene, tokrat gledala proti oltarju«. Med ljudmi pa je bil neki duhovnik, ki je vstal in rekel: »Jaz ti bom sedaj razjasnil to skrivnost. Pred tem, ko si ti vstopil v cerkev, sem za sveči na oltarju postavil posvečeno hostijo.« Ta duhovnik je imel pri sebi posvečeno hostijo, ki mu je ostala, ker naj bi obhajal bolnika na domu, pa do tega ni prišlo. In namesto, da bi jo imel pri sebi v suknjiču, jo je položil za sveči na oltarju. Renato, ki je vstopil kasneje, o tem ni nič vedel. Marija pa je z svojim obnašanjem razkrila skrivnost. Mali Jezus je bil živ in Marija je gledala proti oltarju.

Iz tega se lahko naučimo tri zelo pomembne stvari:

  1. Gre za potrditev, da je Jezus res stvarno prisoten v Evharistiji. Jezušček je bil živ in se je premikal v naročju Marije ali pa se ni premikal, odvisno od tega ali je bilo Najsvetejše v cerkvi ali pa ne.
  2. Marija gleda proti oltarju oziroma proti Jezusu in tudi nas uči, da bi tudi mi počeli tako. Marija nas ne zadržuje zase. Vedno nam govori, naj gledamo Jezusa, on je Odrešenik. Marija nas vodi k Njemu, ki je prisoten v zakramentih, še posebej v Najsvetejšem oltarnem zakramentu.
  3. Brez Evharistije smo tudi mi samo bolj ali manj lepi kipi, kajti Jezus pravi, da »kdor ne je od mojega mesa in ne pije moje krvi, ne bo deležen večnega življenja«. Seveda je potrebno, da jemo njegovo telo in pijemo njegovo kri v božji milosti.

Ni se pa Marija omejila samo na to, da bi nas ponovno spomnila na Jezusovo resnično prisotnost v Najsvetejšem zakramentu. Želi nas naučiti, da tudi mi postanemo prave evharistične duše in kdor je zares marijanska duša, postane tudi evharistična duša. Marija je že evharistična žena. Kaj bi lahko pomenilo, da je neka duša evharistična? Pomeni, da so to ljudje, ki Evharistijo zares živijo, ne samo tako, da obhajilo prejmejo in se potem s tem vse konča, ampak da to obhajilo, ki ga prejmejo, znajo nato tudi živeti vsak dan. Kaj torej pomeni postati evharistična duša? Zapomnimo si dobro eno stvar. Kadar sprejmemo sv. Obhajilo, se v nas zgodi ravno nasprotno od tega, kadar jemo običajno hrano. Kadar jemo juho, meso ali čokolado, kaj se dogaja v meni? Zgodi se to, da moje telo sprejme vse snovi, ki mu pomagajo za življenje. Kadar pa prejmem sv. Obhajilo, se zgodi nasprotno. Ni moje telo tisto, ki sprejme Jezusa vase, ampak je Jezus tisti, ki absorbira mene v sebe in me naredi njemu vedno bolj podobnega. To je tudi tista resničnost, ki bi jo tudi morali živeti. Samo malo še manjka, da bomo Jezusa sprejeli in Jezus nas použije vase in nas naredi vedno bolj njemu podobne. Na ta način prelije v nas vsa svoja čustva in ta so dveh vrst:

  1. storiti v vse v večjo Božjo slavo in
  2. storiti vse za odrešenje duš.

Kaj bi to lahko pomenilo v mojem življenju? V marijanskem in evharističnem življenju bom vedno bolj občutil sam pri sebi željo, da bi vse kar počnem, delal v večjo božjo slavo in pa za odrešenje sveta. Na kakšen način to lahko storim? Na ta način, da darujem svoje življenje, kot je to storila Marija pod križem. Vsak dan želim darovati svoje molitve, svoje delo, svoje veselje, svoje trpljenje. Vsak dan vse to darujem Gospodu in to zedinjen z žrtvijo, ki jo Jezus vsak dan daruje na oltarju. Na ta način iz svojega življenja naredim daritev. Marija in Evharistija nas učita, da življenja ne smemo živeti samo zase, ampak naj bi to življenje bilo darovano svetu in bližnjemu. Tudi trpljenja naj bodo darovana.
Gotovo je, da ni nikomur prijetno, kadar trpi, ampak trpeti zaman, je pa še huje. Če že trpimo, če smo že deležni trpljenja, vsaj darujmo ga. Marija in Jezus nas poučujeta, da ima tudi trpljenje svojo vrednost. Marija pravi, da je darovano trpljenje moč za odrešenje grešnikov. To je prva razsežnost marijanske in evharistične duše - darovanje samega sebe za odrešenje duš. Druga posledica evharistične duše pa izvira iz prve. Če prejmem Jezusa in če me on použije vase, kakšna bi lahko bila posledica?  Da postajamo vedno bolj podobni drug drugemu tudi med seboj, da vedno postajamo eno samo telo. Evharistija sestavlja oz. tvori Cerkev, torej mora rasti tudi  občestvo, ki prejema sv. Obhajilo vsako nedeljo. Ne moremo potem še naprej živeti na nek induvidua-lističen način, kot da se vsakdo zanima le še za samega sebe. Skupnost mora naprej rasti skupaj in naj postane občestvo. Mora postati velika dvorana zadnje večerje. Prav to je tisto, kar Marija želi, da se zgodi v vsakem občestvu. Da bi postali kot dvorana zadnje večerje v Jeruzalemu, kjer so bili učenci in apostoli zbrani skupaj z Marijo, Jezusovo materjo v pričakovanju binkošti - v pričakovanju obilnega izliva sv. Duha.

Danes pa Marija pri svojih prikazovanjih oznanja  na nek način konec nekega sveta,  ki ne živi po božjih zapovedih in ki se bo zrušil pod težo lastnih grehov. Ni pa to konec sveta. Nasprotno, Marija nam oznanja nove binkošti. Oznanja nam zmagoslavje njenega Brezmadežnega srca. Oznanja nam to, da se bo Jezus ponovno vrnil v srca ljudi. Zato je zelo pomembno, da občestva ob pomoči Jezusa in Marije vedno bolj postajajo eno telo in ena sama duša. In če celotna skupnost sama ne zmore tega storiti, je dobro, če bi to zmogla storiti vsaj ena skupina, ki bi se sestajala k molitvi pred tabernakljem oz pred izpostavljenim Najsvetejšim, da bi skupaj klicali te nove binkošti.

Marija nam torej oznanja lepe in velike stvari. Potrebuje pa našo pomoč. Jaz sem trdno prepričan, da vsi med nami želimo boljši svet od tega, ki ga danes živimo. Če že ne za nas same, pa za najmlajše, ki so med nami. Lahko se zgodi, da bomo skupaj z Marijo tudi mi postali neka dvorana zadnje večerje, ki kliče nove binkošti, nov prihod sv. Duha. Marija ni taka, da bi dajala svoje obljube, kot jih dajejo politiki, ne daje obljub, ki ostanejo zgolj pri besedah. Ona je namreč žena, ki vse, kar obljubi, tudi izpolni. Veliko pa je odvisno od vsakega izmed nas. Postanimo torej tudi mi marijanske in evharistične duše in bomo skupaj videli, kar je mnogo lepše, kar je novo. Priče bomo novemu svetu miru in pravičnosti, kot ga človeštvo še nikdar ni poznalo.

Lokacija:
Print Friendly and PDF