Preskoči na vsebino


Nagovor g. Mirca sodelavcem KARITAS dekanije Grosuplje, 9.3.2013

G. župnik: Kaj pomeni, biti na razpolago Bogu in Mariji? O tem nam bo nekaj spregovoril g. Mirco iz Schia v Italiji, ob koncu ga bomo lahko še kaj vprašali.

Dober dan vsem. Najprej se zahvaljujem g. dekanu za povabilo. Mi je kar nekoliko nerodno, ker vi delate na področju karitas. Ne vem, kaj bi vas lahko jaz učil, mogoče bi lahko vi mene česa naučili. Povedal bom samo nekatere majhne stvari, ki nam bodo pomagale, da naredimo bolj popolno svojo pot vere in življenja.

To bom storil tako, da vam povem stvari, ki nam jih je povedala sama Mati Božja. Prihajam iz kraja, kjer se je skoraj 20 let prikazovala, iz Schia pri Vicenzi. Tam se je Marija predstavila kot Kraljica Ljubezni. To je zelo visok naziv in je tudi dobro, da ga tudi dojamemo oz. razumemo. Zakaj je Marija Kraljica Ljubezni? Marija je Kraljica, ker je skupaj s Kristusom, ki je kralj in ona mati kralja, zato je tudi ona kraljica. Zakaj pa Kraljica Ljubezni? Marija je v celotnem svojem zemeljskem življenju služila, pomagala in ljubila. Zato je ona Kraljica Ljubezni. Na ta način, ko se nam Marija daje spoznavati, nam govori, kakšno naj bi bilo krščansko življenje. Celotno naše življenje naj bi bilo pomagati drugim, služiti in ljubiti. To naj bil tudi okvirni program vsake skupine Karitas. V latinščini se Marijino ime, Kraljica Ljubezni, prevaja kot Kraljica Karitas. Prav v njenem imenu je ta beseda karitas, ljubezen. Od teh prikazovanj se je rodilo Marijansko gibanje Kraljice Ljubezni, ki ima tri cilje:

  • širjenje pobožnosti do matere Božje, po posvetitvi njenemu Brezmadežnemu srcu
  • obramba življenja od spočetja do naravne smrti,
  • in dejanja ljubezni do bratov in sester. Tukaj je poudarek na osamljenih in zapuščenih.

Marija je torej prosila, da se v Schiu zgradi hiša, ki bi te osamljene in zapuščene sprejela. Govorimo o starejših osamljenih in zapuščenih. Gre za tiste starejše, ki jih družine na zmorejo oskrbeti, ali pa  ne želijo več doma za njih skrbeti. Plačajo s tistim, kar zmorejo, za vse ostalo pa poskrbi božja previdnost. Poleg tega je Marija sprožila velik misijon v Afriki, kjer vsak dan nahranijo cca 500 otrok. Pomeni, da je Marija zelo občutljiva za to bratsko ljubezen in nas je od samega začetka o tem poučevala, da se tudi mi odpremo bratom in sestram v stiski. Tudi božja beseda nam govori tako. »Ne tisti, ki pravi Gospod, Gospod, ampak tiski, ki izvršuje Božjo voljo, bo vstopil v Božje kraljestvo.« Pomeni, da ne zadošča teoretična vera, potrebna je praktična, dejavna vera, vera, ki postane dejanje ljubezni. Marija pa želi, da smo pozorni in čuječi.

 Ljubezen da, ampak bodite pozorni, da ta dejavnost v Karitasu ne postane aktivizem. Dajanje samo zaradi sebe, je to veliko tveganje. Da izvršujemo moralistična in aktivistična dejanja, pri tem pa prezremo na tisti temelj, iz katerega naša dobrodelnost izhaja. To je vera, to je ljubezen. 22.11.1986 leta nam Marija govori: »Materialna dela bodo namenjena samo temu, da olajšajo trpljenje in da vaše brate in sestre privedejo k veri, torej k Očetu. Storite dobro vsako stvar, v vas pa naj ostane jasno začrtan namen vašega delovanja. Ta smisel in smoter je vera.« Torej v kakršnikoli organizaciji, ki si prizadeva, da pomaga  bližnjemu in ki to dela v imenu Jezusa Kristusa, si je potrebno zapomniti, da ta dobrodelnost ne pomeni samo, da nekomu damo piti in nahranimo lačnega, čeprav so to osnovne in bistvene stvari. Ampak ta, ki deluje v imenu Jezusa Kristusa, ima nekaj več, kar lahko da svojemu bližnjemu. Vero! Torej v tem, ko jaz sebe dam na razpolago drugim, ne smem pozabiti, da sem ob tem tudi kristjan in tisto kar delam oz. bi moral storiti v imenu Jezusa Kristusa, in  ne v svojem imenu, ne v imenu organizacije Karitas, ampak v imenu Jezusa Kristusa.

Tudi v Italiji opažam to veliko tveganje. Tudi v Italiji imamo Karitas. Če pa sedaj pomislimo na celoten katoliški svet, obstaja to tveganje. Po eni strani, bi kdo rekel, da je pomembna vera, pomembno je moliti in  dela dobrodelnosti mogoče niso tako pomembna. Druga stran pa pravi, da je prav to pomembno, da je najprej dobrodelnost, saj veliko moliti nam ne pomaga dosti. Ker če sem storil dobra dela svojemu bližnjemu, sem s tem že molil. Kje je pa sedaj resnica? Kaj se vam zdi, kaj od tega je bolj potrebno? Resnica je ravno na sredini. Ne more biti niti samo vera, niti samo dobrodelnost. Ampak oboje skupaj. Ker Bog je Ljubezen, in če se jaz temu Bogu, ki je ljubezen, ne prepustim, se mu ne izročim, ne bom našel te moči, da bi lahko dobrodelnost živel. Neprestano moram črpati iz te božje milosti, se zatekati k Evharistiji, da bi našel tisto moč, da bi mogel biti na voljo bližnjemu. Precej ljudi sem poznal, ki so si prizadevali za dobra dela. Pa so se čez nekaj časa utrudili. Vprašal sem jih, kaj se jim je zgodilo, da ne morejo več opravljati dobrih del. Te osebe, ko so opravljale ta dobra dela, niso hodili v nedeljo k maši, niso redno molili. Prišli so do točke, ko tisto, kar so oni počeli ni bilo pravo človekoljubje. Ni bila prava ljubezen. Bil je nek aktivizem.  Bila je neka filantropija. Kristjan pa ni poklican, k temu, da samo dela dobra dela, poklican je k temu čemur, pravimo karitas. Prva enciklika pokojnega papeža : »Bog je ljubezen« pravi, da se moram vedno zatekati k Bogu, da lahko prinašam ljubezen drugim. Vedno se moram vzpenjati na božjo goro, da bi potem sestopil nazaj in tisto, kar sem prejel, razdelil med brate. Tedaj bom lahko živel, kar pomeni ljubezen. Tukaj pa nas Marija pouči še o eni stvari. Na kakšen način lahko izvršim ta karitativna dela, ko se srečam z osebo, ki kaj potrebuje. Koga naj vidim v tej osebi? Pri tem nam pomaga vzor sv. Josipine Baghite, ki ni poznala dosti molitev, mogoče 3, 4. Opravljala je ponižna dela v samostanu kot vratarica. Ampak veste v čem je bila njena moč? Vsakič, ko je kdo pozvonil, je v tej osebi videla Jezusa Kristusa in je tudi ravnala z njo, kot bi bil sam Jezus Kristus, ne glede na to, ali ji je bila ta oseba simpatična, ali je bila črna, ali bela, mlada ali stara. Vedno je v človeku videla Jezusa Kristusa in je z njo ravnala, kot bi s Kristusom. Torej tudi mi bi se morali tega naučiti. Pred seboj imam Jezusa Kristusa, ki je žejen,  lačen, potrebuje obleke. Služiti temu človeku, pomeni služiti Jezusu Kristusu. Poglejte tu sta ti dve pomembni razsežnosti, ki nas jih uči Marija – gre za osebno razsežnost, našo lastno duhovno vzgojo, da nenehno zajemamo iz izvirov milosti, zakramentov,  molitve, božje besede, da vse to postaja dejanje, s katerim služim Jezusu Kristusu, osebno njemu. Na ta način bom lahko postal razmišljujoč človek v delovanju. Na ta način spreminjam vsa svoja dejanja v žrtve, ki so Bogu ugodne, prijetne. To je ideal kristjana. To porazi pretirano vernost ali pretiran aktivizem. Vse moje delovanje postane na ta način molitev. Molitev, ki jo ponudim Bogu postane še več,  postane pričevanje.

Kaj je največji izraz ljubezni? Največji izraz ljubezni je, da lahko za svoje prosilce tudi molimo. Lahko gremo tudi nekaj čez to. Kaj je to še več? Največje dejanje ljubezni je, da Kristusa ponesemo svojemu bližnjemu in ga privedemo nazaj h Kristusu. To je največje dejanje ljubezni, ki ga lahko storimo. To lahko storimo preko dejanj dobrodelnosti. Dobrodelnost izvršujejo tudi tisti, ki so brez vere, pogani, prostozidarji. Kaj torej loči delo kristjana od dobrodelnosti  prostozidarjev. Prav to. To dejstvo, da jaz v tem dejanju ljubezni, usmiljenja vršim, da delam v imenu Jezusa Kristusa, ne v svojem lastnem imenu. Ne v imenu Karitas, pač pa v imenu samega Jezusa Kristusa. To potem postane veliko delo evangelizacije. Še ena stvar je zelo pomembna. Potrebno je, da smo tudi med seboj ena sama stvar, ni med nami ljubosumja, ni tekmovalnosti, eno samo telo. Mi nismo tukaj, da bi delali za svoj račun, zase, pač pa za Jezusa Kristusa. Prvi kristjani so imeli neko lastnost, ki je zelo lepa. Oni so bili med seboj tako složni, skladni, edini, da pogani, tisti ki vere niso prejeli, in ko so gledali te kristjane, so rekli:  »Poglejte, kako se ljubijo med seboj.« In to je nagibalo tudi njih k spreobrnitvi. Danes pa v svetu individualizma, samoljubja, vsak misli le še nase, vera se zmanjšuje, izginja. Velika potreba je po skupinah, kot je vaša, kjer bo ljubezen tako močna, da bodo drugi rekli: »Poglejte, kako se ljubijo med seboj« in bodo radi tudi drugi rekli: »Tudi jaz želim postati član take  skupine«. Kajti v ljubezni je veselje. Človek ne more biti vesel, kadar sovraži. Kadar ljubi, takrat je vesel. Takrat ko ste bile ve še zaljubljene v fanta, ki je sedaj vaš mož, ste bile zadovoljne in srečne. Rekle ste: »Našla sem ljubezen svojega življenja.« In vas ni zanimala sodba drugih ljudi, niti če je to bila vaša lastna sestra, ali kdo drug, če so vam govorili:«Kakšnega človeka si pa našla, kakšnega moža si pa vzela, saj je plešast in ima trebuh«. Vam pa to ni bilo pomembno. Vi ste želeli celemu svetu govoriti o tej ljubezni. Brez vsakih pomislekov ali težav . Takšna bi morala biti skupina kristjanov. Me ne zanima, kaj si mislijo drugi, jaz ljubim. To svojo ljubezen kažem,  na dejaven način po delih dobrodelnosti. Prav zato, ker delujem v imenu Jezusa Kristusa moram vedeti, da me ljudje opazujejo. Kadar sem v skupini, kako pričujem, kaj sem? In po tistem, ko sem bil pri sv. maši, pri Karitas, kako se obnašam pri sebi doma, do drugih, na cesti?  Ali sem še vedno kristjan. Tega nas sedaj uči Marija Kraljica ljubezni. Ljubezen ni samo plašč, ki si ga nadenemo, ko gremo ven, ko je mraz. Ko pa se vrnem domov, pa plašč slečem. Ljubezen je ljubezen in taka ostane vedno – doma, zunaj, v grupi, predvsem je pa Bog, on je ljubezen. Ne delam v svojem imenu, vidijo me v privatni situaciji, vedno.

Vse to lahko povzamemo: sporočilo iz Schia : 28.11. 1985 – kot statut krščanskega življenja: »Jaz sem Kraljica ljubezni. To pomeni, da sem na razpolago za služenje. Ljubim, služim, pomagam. Če se boste ljubili, boste blizu Očetu. Ljubezen in dobrota. Molitev brez konca. Hodite po poteh sveta, oznanjujoč Očetovo kraljestvo, ne da bi se utrudili . Kdor odreši svojega brata, odreši sam sebe. Ljubite in boste ljubljeni. Ne bom vas zapustila. Blagoslavljam vas«.

V tem kratkem sporočilu je tista prava karitas. Ne organizacija. Tista prava ljubezen. Služiti, ljubiti, pomagati. Če se boste ljubili med seboj, boste blizu Očetu. Pomeni ljubezen. To se nanaša na Boga, ko Boga ljubim nad vse. Medtem ko ljubim Boga bolj kot vse drugo, se zavedam svojega brata, ki je v potrebi. To je molitev brez konca. Molitev je tisti kvas. Lahko bi primerjali molitev s kruhom, brez katerega se ne moremo nahraniti, ne moremo živeti. Zapomnite si pa, da je največje dobro delo, največja ljubezen od vseh: oznanjevati Očetovo kraljestvo. Kristusa prinašati bratom, brate privesti nazaj h Kristusu. Ne da bi se pri tem kdaj utrudili. V tem, ko izpričujemo svojo vero, bomo našli tudi tiste, ki nam bodo sledili, pa tudi tiste, ki nas bodo zavrnili. Nikdar ne izgubite poguma, se ne ustavite. Dejansko delujem v Njegovem imenu, ne v svojem imenu. Kdor reši svojega brata, reši samega sebe. Ampak tudi tukaj je nujno premišljevanje. Če dam nekomu piti, jesti, in če ta oseba, potem ko je bila oblečena, nasičena, potem umre, kaj sem storil kot kristjan. Nič. Torej kristjan ve, da  lahko stori nekaj več, da obstaja tudi duša, ne samo telo, za katero je treba poskrbeti. Ljubite bližnje in ljubil vas bo Gospod.  »Jaz vas ne bom nikoli zapustila«. Marija nikoli ne zapušča svojih otrok, še posebej  tistih, ki dejavno ljubijo. Prav zato se sedaj, v tej župniji dogaja to dejanje izročitve Presvetemu srcu Device Marije. Želimo priklicati Marijo, da nas  podpira. Marija je tista, ki je v popolnosti živela ljubezen, karitas. Njen pristanek božji volji  je bil največji izraz njene ljubezni do nas. Pomislite na svatbo v Kani. Marija in Jezus sta bila na svatbo povabljena. Bila sta kot gosta. Kaj počnemo mi , če smo gostje. Sedimo in dopuščamo, da nas drugi strežejo. Marija, čeprav kot gostja, se je prva zavedla, da je vina zmanjkalo. Kako je možno, da se ona kot gostja prva zave, da vina ni več? Tudi mladoporočenca tvegata, da bo to vse skupaj zelo grdo izpadlo. Marija se tega zave. Njene oči so bile vedno odprte za potrebe drugih, ona je bila vedno pozorna, če kdo kaj potrebuje. Ni bila ona taka, da bi rekla, tukaj sem sedaj sem vaša gostja, pa mi strezite, ostali naj pa poskrbijo po svoje. Njene oči so bile vedno odprte za potrebe drugih, ki so bili kot njeni otroci. In z njeno vero je pričakovala Božjo uro. »Sin moj, vina je zmanjkalo« »Žena, ni še moj čas!« Ampak je storil čudež. Marijina vera je bila tista, ki je pripomogla k Jezusovemu čudežu. Torej, posvetiti se Brezmadežnemu srcu Marijinemu, kakor prosi ona, posvetiti se torej prav Kraljici Ljubezni, pomeni posvetiti našo ljubezen, posvetiti našo resničnost. Prositi od nje moči in milosti, da bi naša dobrodelnost bila vedno bolj avtentična. Da bi ljubezen v nas rasla in da bi tudi drugi opazili in ugotovili, »poglejte, kako se ljubijo med seboj«. Da bi na ta način rasla tudi naša ljubezen do bližnjega, da bi bili tudi mi vedno pozorni za potrebe drugih. Ne samo za materijalne potrebe, ampak, kot sem že rekel, tudi za duhovne potrebe. Veste, z Njo vse postane lepše, z Marijo vse postane slajše, vse postane veselje. Današnji svet prav išče to veselje, mi pa smo poklicani, da to veselje dajemo. To je veselje tistih, ki verujejo, ker vera je vesela. Žalosten kristjan ni pravi kristjan. Res je, da imamo svoje križe, ki jih moramo nositi, ampak mi verujemo v vstalega Kristusa. Ni križ zadnja beseda. Mi bi morali biti veseli. To je veselje, ki izhaja iz vere in je veselje, ki ga daje ljubezen. Zato na ta način, prav po Mariji bomo uspeli prinašati Jezusa Kristusa. Kristusa, mrtvega in vstalega za naše odrešenje, njega, ki nam ni samo prinesel nekaj, ampak je dal vse za naše odrešenje. Ne vem, kaj bi v tem trenutku sploh lahko  še dodal. Podal sem vam teh nekaj malo razmišljanj v upanju, da bi vam lahko bila v pomoč, da bi mogli na boljši način živeti to našo razsežnost dobrodelnosti, ki je še kako pomembna. In če imate tudi vi kakšno vprašanje, ali pa še nekdo želi, da se osvetli kakšna tema, ki se je sam nisem dotaknil.

 

Kako postopati v primeru, ko nastopa tekmovanje za čim večjo količino paketov, nastaja pa vseeno več revščine in se s paketi revščine ne odpravlja?

 

Najprej prvi del vprašanja: Aktivizem dejansko je skušnjava in zakaj? V tem da bi storili veliko stvari, je na nek način prednost, kajti potem se lahko pokažeš, kaj si naredil. S tem si deležen ploskanja. To je tveganje v tem smislu, da ne delujem več za Gospoda, ampak zase. Seveda je mnogo stvari potrebno narediti, veliko je tudi takšni stvari, ki jih treba dobro organizirati in pripraviti in oseba, ki to vodi, ima veliko odgovornost. Je pa tudi zelo pomembno, da se spomnimo odlomka iz evangelija o Marti in Mariji, o Mariji, ki se skloni k Jezusovim nogam, Marta pa tako zaposlena, da opravi toliko stvari, ki jih ima za postoriti. In se razjezi in reče Jezusu, naj reče še njej, da naj ji pomaga. Kaj je rekel Jezus? »Marta, Marta, preveč si zaskrbljena zaradi premnogih stvari, Marija si je izbrala boljši del.« In Jezus Kristus je tisti del, ki nam ni nikoli odvzet. Jaz sedaj razmišljam, ali je možno, da bi eno uro več posvetili adoraciji, pa eno uro manj organizaciji. Ali je možno, da si vzamemo čas, da morda zmolimo en rožni venec več.

 

Bom povedal svoje osebno mnenje. Skupina, kot je vaša, bi morala, če tega že ne dela, saj enkrat na mesec imeti dan namenjen samo molitvi, da bi potem lahko delali za druge. To je moja osebna zamisel, in ne vem če je to mogoče. Vedno pa bi morali ostati pozorni, kajti v tem, ko preveč samo delamo, sami sebe na nek način postavljamo na mesto Boga. Vsakomur so všeč komplimenti, kot: kako si dober, koliko si že dobrih stvari naredil itd … In zaradi teh pohval se mi čutimo, da smo dobri, Kot sem že rekel, v Cerkvi se nam greben dvigne kot petelinu ali pa svoje perje odpremo kot pavi in na ta način tvegamo, da vse tisto dobro, ki smo ga naredili, izničimo. Zatorej je zelo pomembno, da se notranje formiramo, rastemo v smislu vere. Da se skupaj z drugimi dvigamo proti Bogu tudi v molitvi, da bi lahko potem  storili, kar nam je potrebno storiti za bližnjega. Povedal bi vam en osebni primer oz. dogodek:  Nekega dne, ko sem imel veliko stvari za opraviti in nisem imel sploh časa za molitev in sem si rekel: saj končno sem delal za Marijo in pač danes nisem molil. In potem sem v trenutku v sebi začutil občutek krivde. In oglasil se mi je nek notranji glas rekoč, moraš zmoliti tudi rožni venec. In v meni je nastala vojna. In sedaj naj jaz grem molit rožni venec in potem tvegam, da ne bom naredil stvari, ki bi jih moral storiti. Ali naj sedaj storim vse tisto, kar sem si zadal, pa bom rožni venec zmolil jutri. In skušnjava me je nagibala k temu, naj storim, kar sem imel za storiti, molil pa boš drugič. Jaz sem se uprl, se ustavil, in sem sklenil, da bom zdajle takoj zmolil rožni venec. Ko sem končal z molitvijo rožnega venca, sem po telefonu zvedel, da so nekatere od tistih stvari, ki naj bi jih naredil v toku dneva, že storili moji prijatelji in sodelavci in jih meni ni bilo potrebno narediti. Kaj nam to govori? Molitev nam nič ne odvzame, nas za nič ne prikrajša. Da nam vse . V času, ko molimo, nam ni omogočeno, da bi nekaj stvarnega delali, ampak tisto dejanje je izpopolnjeno po molitvi. Čeprav je po količini opravljenega nekoliko manj dela, je pa bolj kvalitetno.

In drugi del vprašanja: res je, da moramo biti tudi pozorni, ko volimo. Ne vem, kakšna je sedaj vaša politična situacija v Sloveniji, vem pa kakšna je v Italiji. V Italiji v tem trenutku sploh nismo sposobni sestaviti vlade. Pomeni, da je politična situacija v celem svetu slaba. In to je greh zaradi tega, ker bi politika morala biti najvišja oblika dobrodelnost, ki naj bi delovala za blagostanje ljudstva. Sedaj pa je politika postala samo osebni interes, za osebno korist, na žalost.

Sam ni imel te milosti, da bi imel srečanje z Marijo, saj je  samo Renato Baron bil videc. Se je pa od Renata v zadnjih 10 letih življenja veliko naučil. Imel je odnos z Marijo, kakršnega imamo vsi. V zadnjih letih sem bil vidcu Renatu zelo blizu in sem se prav od njega veliko naučil. Najlepša molitev, največje dobro, ki ga lahko opravimo takrat, ko ne moremo ničesar več narediti, ali smo stari ali bolni je, da darujemo svoje trpljenje. To je izjemno veliko delo ljubezni. Renato je ogromno stvari storil, dokler je še zmogel, ko pa je bil tumor močnejši od njega, je pa vse svoje molitve in trpljenja daroval Bogu za odrešenje grešnikov. Tudi to je dobrodelnost.. Veliko, res veliko sem se naučil od njega. Še zdaleč nisem svet, kakor je bil Renato. Za mene je on vzor v življenju. Osebno pa nisem imel stika z nebesi. Gledal sem Marijo kot vi, po podobah.

Naša naloga je, da besedo sejemo, ni naša naloga žetev. Ni naša naloga, da pričakujemo takoj žetev. Tudi kmetu ne vzklije seme takoj, on čaka, in moli. Nositi Kristusa po dejanjih, pomeni dejanje sejanja. Rezultati se lahko zgodijo ali pa ne. To nam govori svetopisemska prispodoba o sejalcu. Sejalec gre, vrže seme – tri podlage ne obrodijo sadu. Sad ni odvisen od sejalca. Ni bil sejalec tisti, ki je naredil napako. On je naredil, kar je moral. Sad je odvisen od tega ali je bila zemlja rodovitna. Če sem sejal, sem storil vse, kar sem moral. Nekega dne je Marija rekla, da bomo pred Bogom  odgovarjali za tisto, česar nismo dali, ne pa za tiste, kateri niso poslušali. Tako se lahko približam nevernikom, kristjanom - vsem sejem Jezusa, zanje molim in nekaj se bo rodilo. Ali se bo zgodilo takoj, ali nikoli, nisem naredil nič narobe. Sem pa naredil narobe, če nisem sejal.   Če v vsakem obrazu nisem videl Jezusa Kristusa, sem pa zgrešil. Stremeti moramo k popolnosti. Nihče ni popoln. Tudi mi imamo grešnosti. Imamo šibkosti, skušnjave.  Ne smemo pa se bati. Vedno moramo hoditi po poti k svetosti, da bi postali bolj podobni Bogu.

Za posvetitev se opravi priprava. Imamo knjižico, ki je prirejena za osebno posvetitev, a še ni prevedena in pa kateheza, kot sedaj počnemo mi. Tako oseba zve, v kaj se spušča. Določi se dan, ko se izvede svečano dejanje posvetitve Mariji. Pri nas bo 17. 3. Vsi ti ljudje izrečejo molitev, to niso večne zaobljube. Pomeni obnoviti lastne krstne obljube. Po krstu smo že Bogu izročeni. To pomeni oživiti izročitev Bogu, Mariji v roke. Da bi nam Marija pomagala živeti naše krstne obljube. Posvetitev Mariji krepi našega duha dobrodelnosti. Predvsem je Marija Kraljica ljubezni,  zato v nas vliva svojo ljubezen. Nekega dne nam je tudi rekla: » Rada bi delala z vašimi rokami, govorila z vašim  jezikom, želim ljubiti z vašimi srci. Podarite mi svojo razpoložljivost, skupaj bomo rešili duše.  In ko je človek posvečen Mariji, takrat se čutim njenega predstavnika, karkoli grem , počnem, sem Marijin predstavnik. To je pravi smisel izročitve Mariji. Zato obstaja ta priprava, potem pa lahko nadaljujemo z vsemi pobožnostmi od prvih petkov, sobot. Sedaj pa sem njen predstavnik, in če ona govori po meni, so bolj gotovi naši rezultati. Obstaja še knjižica s 1500 Marijinimi izročili, ki jo lahko kupite. Zvočni posnetki in zapisi srečanj so na spletni strani župnije Grosuplje.

Posvetitev ni omejena na župnijo Grosuplje.




Print Friendly and PDF