Preskoči na vsebino


mp3 Priprava na POSVETITEV MARIJI

5. dan srečanja za posvetitev Mariji

Hvaljen Jezus Kristus. Ponovno smo tukaj ob koncu tedna, da bi zaključili našo pot posvetitve Mariji, ki jo bo ta župnija opravila jutri,.To je velik dar milosti, saj kadar storimo tisto, kar je prosila  Marija, Ona ne pozabi, in je vedno pripravljena, da nam  podeli duhovne in materialne milosti, ki jih potrebujemo.  V preteklih tednih smo videli, kaj je posvetitev, kaj pomeni biti posvečen Mariji, videli smo Marijine kreposti, ki naj bi jih mi posnemali, v to smo poklicani, da bi se Jezus lahko rodil v nas. V nedeljo pa smo spoznali še evharistično razsežnost naše  posvetitve. Marijanske duše morajo biti tudi evharistične duše. Pomeni duše, ki živijo to razsežnost  in ta globok pomen evharistije. Svoje življenje naredijo za daritev Bogu. Svoje življenje živijo tako, da postane  občestvo z Bogom, s svojimi brati in sestrami. Sedaj smo dobili novega papeža Frančiška. In prva stvar, ki jo je storil, je šel k Mariji Snežni, molit pred podobo Marije, ji položil  šopek in svoj pontifikat izročil njej.

Mesto Rim je ena sama cerkev. Tudi mi, ki smo s papežem v edinosti, se tudi mi v tisti meri, v kolikor se bomo njej izročili, prosimo za milost, ki je največja od vseh, da bi vedno izvrševali tisto, kar od nas pričakuje Jezus. Bilo je prav takrat v Kani : »Storite tisto, kar vam On poreče.«
Vidimo, da je tudi Marija dala svojim otrokom lepe obljube, veliko obljub. Danes bi želeli nekatere prebrati, tako nam bo te obljube dano spoznati, kako in koliko nas ima rada. Pa tudi, kako ji je zares mar, da bi tudi mi postali njeni resnični otroci. »Vsem meni posvečenim obljubljam svojo materinsko zaščito.« Tista med vami, ki je tudi sama mati, zelo dobro razume smisel obljube, kajti ta materinski duh je duh varstva in zaščite. Vedno pravim, da prava mati vedno spi z enim očesom odprtim. Še posebej takrat, ko otroci v določeni starosti začnejo zvečer hoditi ven. Vedno je zaskrbljena, ali bo otrok prišel nazaj oz. bo  ob določenem času nazaj. Zadnja misel, ko mati zapusti svet, je posvečena njenim otrokom. Sprašuje se, ali sem storila dovolj ali bi lahko storila še kaj več. To je lepota materinstva, lepota biti mati. In Marija, ki je Mati vseh mater, ima tudi ta občutek varstva in zaščite do vseh nas. Varuje nas vseh nevarnosti, ne samo nevarnosti materialne narave. Varuje pa nas tudi pred nevarnostmi, ki so za nas še hujše. Katere pa so najhujše nevarnosti?  Tiste, ki nas lahko pripeljejo,  da pogubimo lastno dušo, da zapademo v smrtni greh. Senca ateizma, nevarnost, da izgubimo vero, s tem je povezana materinska zaščita do nas.

 

Evangelij nam pravi: »Kaj koristi človeku, če pridobi celoten svet, a pri tem izgubi svojo dušo«. In kakšna mati bi bila, če bi nam pomagala, da zadenemo dobitek na loteriji, s tem pa izgubimo svojo dušo.   Bodimo torej pod Marijin varstvom, njenim materinskim plaščem.  Prizadevajmo si, da bi bili tako kot Dete Jezus, otroci v njenem naročju. Poglejte, kako s svojo levo roko počiva na njeni rami. Z veliko mirnostjo in veseljem. Tudi mi se v svojem lastnem življenju postavimo v tak položaj in  ne bo potrebno, da se česarkoli bojimo. Vedno bomo veseli in mirno živeli ne glede na težave v življenju, ker se bomo zavedali, da smo v naročju dobre Matere. Ta si želi samo naše dobro, naše največje dobro, da bomo na koncu življenja dosegli zveličanje naše lastne duše. V naslednji obljubi nam Marija govori:« Dopustili ste mi, da za ujetnike svojega Srca naredim mnoga vaša srca.« Dobro, ki mi ga darujete, je za rast usmiljenja za vse ljudi. Tudi to je zelo lepa obljuba. Marija na ta način definira posvetitev svojemu Brezmadežnemu Srcu kot dejanje ujetništva, ki ga sami prostovoljno opravimo v odnosu  do nje. Sami sebe naredimo za njene ujetnike. Blaženo ujetništvo! Pa naj cel svet postane ujetništvo, v zaporu, ki ima zlate rešetke. Izročimo svoja srca Mariji, kajti obljuba, ki jo Marija povezuje s tem, je zelo velika. »Dobro, ki ga mi s tem darujete, je za rast usmiljenja za vse ljudi. Današnji svet je še kako  potreben božjega usmiljenja. Koliko je samo naših bližnjih, naših sorodnikov, ki  so daleč od božje milosti in potrebujejo božjega  usmiljenja. In tedaj nam Marija govori:«Vi mi  vedno darujte, kar je dobro, to dobro bom uporabila, da bom vašim bratom in sestram izprosila usmiljenje. Dobro, ki mi ga darujete,  bom še prečistila in ga darovala Bogu.  Da bi na ta način dosegla in izprosila božje usmiljenje za vaše brate in sestre«. Ta obljuba nam torej govori o dveh zelo lepih stvareh:

 

  1. Ne zaustavimo se na tem, da vedno gledamo samo na zlo, ki ga delajo drugi, glejmo, da bomo mi delali dobro. Lažje je namreč soditi druge, kot razmišljati o svojih lastnih krščanskih dolžnostih. Lažje je razsojati, tisti tam je grešnik, kot gledati sebe in govoriti, Gospod spreobrni me. Ponavljam: bolj glejmo na to, da bomo sami storili kaj dobrega, kot pa da gledamo na tisto, kar so drugi storili zlega.
  2. Druga stvar pa je: naučimo se vedno darovati tisto dobro, ki ga storimo po Marijinih rokah. Vsak dan naj bo poln molitve, dela, ki je pošteno opravljeno, darovanja svojega trpljenja, darovanje tudi naših majhnih radosti. Celoten naš dan naj postane dar, kajti kot nam daje spoznavati Marija, nič ni izgubljeno od tega, kar storimo.

 

Nekega dne je Marija rekla v Schiu: »Niti ena sama solza iz vaših oči ne bo izgubljena, če bo to solza ljubezni«. Poglejte, to je tiso, kar je Mariji všeč, kar ima rada, tista ljubezen, s katero darujemo svoje življenje. Ljubezen, s katero opravljamo stvari. Tudi naše vsakdanje dolžnosti opravimo z ljubeznijo. To bo tisto, kar bo spreminjalo srca, naša in pa srca vseh drugih. Nikdar ne štejmo in ne bodimo preračunljivi, koliko dobrega smo storili. Storimo to in naj nam bo to dovolj.

 

Nekega dne je Marija povedla Renata v vice. Renato je imel več svojih izkušenj z vicami, ena pa je bila še posebna. Marija ga je povedla v vice in mu je dala trpeti trpljenja, ki jih duše tam trpijo. In to, kar je on povedal, je zelo zanimivo. Renato je rekel: V trenutku, ko sem se znašel tam, zakaj sem trpel, zaradi česa?

Ne zaradi tistih grehov mojega življenja, ki mi jih je Bog že odpustil, seveda, če bomo umrli v božji milosti, nam bo to odpuščeno. Ampak v vicah sem trpel, oz. v vicah se trpi zardi vsega dobrega, ki bi ga v življenju lahko storil še več, pa ga nisem storil, zaradi vse tiste ljubezni, ki bi jo v življenju imel še več, pa jo nisem imel. Zaradi vse slave, ki bi jo Bogu lahko še več izkazal v svetu, pa je nisem. In za vso bratsko ljubezen in dobra dela do bližnjega, ki bi jih v življenju lahko storil, pa jih nisem storil. In zakaj jih nisem storil? Zato, ker smo se ustavili pri svojih sodbah, predsodkih in pri svojem udobju. Bog je Ljubezen in tudi mi bomo sojeni zgolj po ljubezni.

 

Bog nas ne bo vprašal, koliko hiš smo zgradili, koliko avtomobilov smo zamenjali, ne bo nas vprašal, na koliko romanj smo šli. Eno samo stvar nas bo Bog vprašal: »Ali si me ljubil, ali me nisi ljubil. Ali si me ljubil v tem in tem bratu in sestri ali pa me nisi ljubil v tem in tem bratu oz. sestri«? Zatecimo se k Mariji, ki je Kraljica Ljubezni, da bi naše življenje postalo ljubezen in tisto dobro, ki ga darujemo, bo ona upora-bila za to, da bi tudi drugi bratje in sestre lahko spoznali Boga. Obljubljam vam, da bom v zadnjem trenutku vašega zemeljskega življenja vas sama sprejela in vas bom spremljala, dokler vas ne sprejme Oče. Marija nam govori, da bo v zadnji minuti našega zemeljskega obstoja, za katero ona dobro ve in ve tudi kdaj se zgodi, ona osebno prišla, da nas sprejme. In če bo ona sama prišla, da nas vzame osebno, sta nam zagotovljeni dve stvari:

  1. da bomo lahko vztrajali v božji milosti do konca in
  2. dejstvo, da nam hudič - skušnjavec ne bo mogel storiti nič. Kajti hudič beži kjerkoli začuti Marijin dih.

Novi papež je v vsakem govoru, ki ga je do sedaj imel, vedno omenil hudiča. To so preroški govori, preroške besede, saj danes le malokdo verjame, da hudič obstaja. Papež pa je že trikrat do sedaj poudaril, da moramo biti pozorni pred tem posvetnim videzom hudiča in njegovim neprestanim zapeljevanjem. Če pa bomo vedno zares ostali z Marijo, bo hudič pobegnil. Pomislite, ko eksorcisti rečejo, da hudič zbeži že ko začuti Marijin dih, ni potrebno, da jo vidi. Dovolj je že, da začuti njeno prisotnost in že pobegne. Če se torej tudi mi postavimo pod njeno zaščito, bomo lahko gotovi in prepričani, da nas bo ona pospremila k Bogu Očetu.

 

Renato se je samo nekaj ur pred svojo smrtjo  zagledal v neko določeno točko v sobi in govoril: »Ja mama, sedaj mama, počakaj me mama, pridem mama, hvala mama«. Ta pogovor je imel v svojih zadnjih urah z Marijo. Klical jo je mama. Ona je bila tam, pripravljena, da sprejme njegovo dušo. Vsem vam zares želim, da bi v tej posvetitvi, ki jo bomo opravili jutri, in tudi po posvetitvi , bili Mariji vedno bolj predani. Da bi jo vedno bolj sprejemali v dom svojega srca. Ona nas želi spremljati na naši poti, da bi bili tudi mi pričevalci v življenju. Želi nas zaščititi pred vsemi nevarnostmi brezboštva, predvsem pa želi, ko pride naš trenutek, nas sprejeti in pospremiti k Očetu.

Ali lahko pričakujemo še česa več od Marije?

Ali lahko sploh še za kaj več lahko prosimo?

Nič več in lahko se ji samo zahvaljujemo, da je ona Kraljica Ljubezni.

Hvaljen  Jezus Kristus.




Lokacija:
Print Friendly and PDF