~ ALI ŠE ZNAMO BITI V TIŠINI? ~

Ko pomislimo na svoje dneve, hitro ugotovimo, da živimo v svetu, kjer skoraj nikoli ni tišine. Že zjutraj nas prebudijo obvestila na telefonu. Čez dan hitimo od ene obveznosti do druge. Avto, radio, televizija, družbena omrežja, novice … ves čas nas obdaja hrup. Ko pa se končno ustavimo, nam je tišina pogosto celo neprijetna.

Toda prav v tišini se dogajajo najpomembnejše stvari.

Sveto pismo pripoveduje, kako je prerok Elija iskal Boga. Najprej je prišel silovit vihar, nato potres in ogenj. A Boga ni bilo ne v viharju, ne v potresu, ne v ognju. Potem pa je nastopil rahel šepet. In tam je bil Gospod.

To je čudovita podoba tudi za naše življenje. Pogosto pričakujemo, da nam bo Bog spregovoril na izreden način. Morda z velikim znamenjem ali nenavadnim dogodkom. Bog pa največkrat govori drugače. Govori skozi mir v srcu, skozi svojo besedo, skozi človeka, ki ga srečamo, skozi vest, ki nas spodbuja k dobremu, ali pa preprosto skozi tišino.

Težava je, da ga ob vsem hrupu pogosto ne slišimo.

Zanimivo je, da si je tudi Jezus pogosto vzel čas za samoto. Evangeliji večkrat povedo, da se je umaknil na goro ali v samotne kraje, kjer je molil. Če je Sin Božji potreboval trenutke tišine z Očetom, koliko bolj jih potrebujemo mi.

Tišina ni praznina. Tišina je prostor, kjer lahko ponovno slišimo svoje srce in Božji glas. V tišini lažje opazimo, za kaj smo hvaležni. V tišini prepoznamo, kje smo koga prizadeli in komu bi morali odpustiti. V tišini se rodijo dobre odločitve. In prav v tišini pogosto najdemo mir, ki ga zaman iščemo drugje.

Poletje je lahko lep čas za takšno izkušnjo. Morda nam ni treba zapolniti vsakega prostega trenutka. Morda ni treba, da je telefon vedno v roki ali da je ves čas prižgan radio. Morda je dovolj, da se za nekaj minut usedemo na vrt, odidemo na sprehod, stopimo v cerkev ali preprosto odpremo Sveto pismo in dovolimo, da Bog spregovori.

Ne potrebujemo veliko. Dovolj je deset minut na dan. Deset minut brez telefona, brez televizije, brez hitenja. Deset minut, v katerih rečemo: »Gospod, tukaj sem. Govôri, tvoj služabnik posluša.«

Morda bomo sprva slišali le tišino. Toda če bomo vztrajali, bomo odkrili, da ta tišina ni prazna. Napolnjena je z Božjo navzočnostjo.

Želim vam, da bi v prihodnjih dneh našli vsaj nekaj trenutkov takšne tišine. Ne zato, da bi pobegnili od sveta, ampak zato, da bi se vanj vrnili z več miru, več potrpežljivosti in več ljubezni. Kajti človek, ki zna biti nekaj trenutkov z Bogom, zna biti potem tudi bolj iskreno z ljudmi.