~ HVALA ~

Hvala ti, sonček zlat, da nas ogrevaš.
Hvala ti, lunica, da nas obsevaš.
Hvala vam, drobne zvezdice zlate,
ki nam ob lepih večerih migljate.
Pozdravljena, njiva rumene pšenice,
hvala za kruh in za sladke potice.
Hvala ti, Stvarnik, za naše življenje,
hvala za srečne dni in za trpljenje.
Bodi zahvaljen za vso ljubezen,
večno ti hočem biti hvaležen.

Ko je rimska država propadala, so za krivce razglašali kristjane. Nanje so kot na krivce kazali za vsako javno nesrečo, za vsako neprijetnost, za vsako hudo uro. Tertulijan (150-220) je zapisal: »Če Tiberija preplavi nasipe, če Nil ne poplavi polj, če nebo ostane zaprto, če pride potres, lakota ali kuga, takoj vsi začno vpiti: “KRISTJANE LEVOM!” Kristjani pa: ponosni, če jih tožijo, če nanje vpijejo, če jih zaslišujejo, naravnost priznajo, če jih obsodijo, se za to zahvaljujejo … Križana gora, le kako je to mogoče!«

Papež Janez Pavel II. je dejal: »Cerkev je zorela in rastla iz Kristusovega križa, s pisanjem svojega martirologija, enega izmed najbolj dragocenih dokumentov v zgodovini odrešenja človeka. Cerkev vseh stoletij je ena sama hvalnica Bogu za vse, ki so s svojo krvjo tlakovali njen obstoj.«

Izkušnja preprostih ljudi pravi: »Delaj za ta svet, za ljudi, s katerimi živiš, a ne pričakuj hvale. Rad imej vse ljudi, ker je taka Božja postava, a ne pričakuj za to nobene nagrade, kajti človeška hvala je kot voda, ki stoji na pesku.«

Res pa je tudi, kar je rekel Nobelov nagrajenec, nemški pisatelj Heinrich Boll: »Udarec vsak, ki ga določi ti usoda, hvaležno sprejmi, le skupna stiska sorodne duše v podobne like kuje.«

Osebna sreča je tisto, po čemer človek naposled hrepeni. Tako, kot se sonce razdaja s svojimi žarki, so človeku, ki živi smiselno življenje, prijateljstvo, materinstvo in očetovstvo z notranjo dobrohotnostno odprtostjo stil življenja. Kar šteje, so skromnost in bogati socialni stiki.

Če stalno živiš udobno, to postane standard in če nam takrat umanjka le kakšen, četudi nepomemben vidik, smo že nesrečni in prav nič hvaležni za vse ostale danosti, s katero nas Bog velikodušno obsipava.

Dovolj je znamenj nehvaležnosti do vsega, kar so ustvarili predniki. Sedaj imamo televizorje, radijske programe, internet in razne zabave. Naduto se obnašamo do narave in nečloveško do sočloveka. Duhovni pisatelji pravijo: vsestranski velik napredek, porast gmotnih dobrin, visok življenjski standard, hkrati pa je ta Evropa v duhovnem in verskem pogledu revna, da bolj biti ne more. Ljudje garajo od jutra do večera, moliti pa več ne znajo. Izgubili so čut hvaležnosti do Boga, gospodarja življenja. Vsega je dovolj in preveč, le duhovnikov nimajo, ki bi govorili o Stvarniku. Če ni duhovnikov, kmalu ni več Boga. Tam se tudi cerkve praznijo, ljudje živijo brez zakramentov, brez mašne daritve, mladina brez veroučiteljev, življenje brez milosti. Če pa ni Boga, se dnevi spreminjajo v noči, napredek in gmotne dobrine človekovo srečo spodkopavajo, namesto da bi jo poglabljali.

Ko pohajamo po slovenski deželi, srečujemo veliko raznovrstnih spomenikov. To so priče hvaležnosti. 

V ljudeh ohranjajo kolektivni spomin: eni so posvečeni zgodovinskim osebnostim in izražajo narodno domoljubje. Tudi križi, kapelice in cerkve, posejane po slovenskih tleh, so priče hvaležnosti. So glasni klicarji: Bog bodi vedno zahvaljen, da lahko verujem, zahvaljen za vesoljno listino »ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe«. Bog bodi zahvaljen za vse pridne delovne roke, za vse, ki so zgled marljivosti in darežljivosti. Bog bodi zahvaljen za vse dobre in plemenite družine, ki delujejo povsod kot celota, ki jih skupaj srečaš tako na sprehodu kot tudi v cerkvi. Bog bodi zahvaljen za vse tiste samostojne mlade, ki molijo in hodijo k maši. Bog bodi zahvaljen za vse župnijske sodelavce, od kora do zakristije.