~ HVALEŽNOST, KI POSTANE DOBROTA ~

Ko se jeseni narava umirja in se dnevi krajšajo, smo tudi sami povabljeni, da nekoliko upočasnimo korak. Da pogledamo svoje življenje in opazimo, koliko dobrega nam je podarjeno. Ob skrbeh hitro vidimo predvsem tisto, kar nam manjka, pozabimo pa na vse, kar že imamo. Beseda »hvala« nas za trenutek ustavi in nam pomaga videti dan z drugačnimi očmi.

Pomislimo na ljudi, ki nam stojijo ob strani. Na nekoga, ki nas potrpežljivo posluša. Na domačo mizo, ob kateri je prostor tudi za nas. Na roke, ki so nas vzgajale, in na prijatelje, pred katerimi nam ni treba skrivati utrujenosti. Na vero, ki nam pomaga vztrajati, ko nimamo vseh odgovorov. Tudi v težkih dneh lahko po dobroti človeka začutimo, da nas Bog ni pozabil.

Ob zahvalni nedelji prinašamo pred Gospoda sadove zemlje in svojega dela. V kruhu prepoznavamo trud mnogih rok, v pridelkih potrpežljivost in skrb. Prinašamo pa mu tudi vse, česar ni mogoče položiti v košaro pred oltar: trud staršev, zvestobo zakoncev, skrb za bolne, tihe molitve in ure prostovoljnega dela.

Koliko dobrega raste v naših župnijah po ljudeh, ki naredijo, kar je treba. Nekdo pripravi cerkev za mašo, drugi poje, bere Božjo besedo, poučuje otroke ali spremlja mlade. Nekdo poskrbi za rože in čistočo, drugi obišče osamljenega ali doma moli za našo skupnost. Hvala vam. Po vaši dobroti postaja župnija dom, v katerem smo sprejeti in povezani med seboj.

Vem, da je včasih težko biti hvaležen. Ko pride bolezen, ko nas skrbi za otroke ali ko pogrešamo ljubljenega človeka, besede niso dovolj. Bog od nas ne pričakuje, da bomo prikrivali bolečino. Predenj smemo priti tudi s solzami, vprašanji in praznimi rokami. Včasih zmoremo le molitev: »Gospod, danes mi je težko. Ostani z menoj.« Tudi takšna molitev je izraz vere.

Hvaležnost nas odpira drug drugemu. Ko se zavemo, koliko smo prejeli, lažje kaj delimo. Včasih hrano ali denar, drugič čas, potrpežljivost ali odpuščanje. Morda nekdo v naši bližini potrebuje obisk, povabilo na kavo ali iskreno vprašanje: »Kako si?« Drobna pozornost lahko človeku vrne pogum.

Naj bo naš »hvala« Bogu tudi nekaj konkretnega. V molitvi se spomnimo človeka, ki nas je zaznamoval z dobroto. Povejmo domačim, da smo jih veseli. Zahvalimo se za delo, ki ga opazimo šele takrat, ko ni opravljeno. Naredimo nekaj dobrega za nekoga, ki nam tega ne more povrniti. Tako bo hvaležnost dobila obraz, glas in roke.

Pri sveti maši prinesimo Gospodu svoje življenje z veseljem in skrbmi, z uspehi in utrujenostjo. On nas sprejema in povezuje v občestvo. Iz srečanja z njim črpajmo moč, da bomo tudi sami prinašali dobroto med ljudi.

Dobri Bog, odpri nam oči za tvoje darove in srce za ljudi, s katerimi jih lahko delimo. Uči nas hvaležnosti, ki bo živela v naših besedah, odnosih in dejanjih.

Vaš župnik Martin