~ PO POČITNICAH – Z BOGOM NAPREJ ~

Poletje se počasi nagiba proti koncu. Dopusti se zaključujejo, kovčki se vračajo na podstrešja, šolske torbe pa počasi spet prihajajo na plano. Za nami so dnevi morja, gora, potovanj, obiskov in nekoliko drugačnega življenjskega ritma.

In prav ob koncu poletja se mi poraja preprosto vprašanje: Kaj pa moja vera?

Tudi vera namreč potrebuje svoj prostor. Ne samo takrat, ko je težko. Ne samo takrat, ko nekaj potrebujemo. In ne samo ob nedeljah. Včasih mislimo, da mora biti vera nekaj velikega. Dolge molitve, posebna doživetja, močni občutki. Pa ni nujno. Bog velikokrat prihaja zelo tiho.

V kratkem »hvala« zjutraj, ko odpremo oči.
V znamenju križa pred potjo.
V nekaj minutah tišine.
V nedeljski sveti maši.
V odpuščanju človeku, ki nas je prizadel.
V telefonskem klicu nekomu, za katerega vemo, da je osamljen.
Vera raste iz majhnih, zvestih korakov.

Jezus pravi: »Ostanite v meni in jaz v vas.« (Jn 15,4)

Kako lepa beseda: ostanite.

Ne pravi: bodite popolni.
Ne pravi: nikoli ne padite.
Ne pravi: vedno vse razumite.
Pravi: ostanite v meni.

Morda je to lahko naša odločitev ob koncu letošnjega poletja. Ko se bomo vračali v službe, šole, na verouk in k vsakdanjim obveznostim, ne pozabimo nekje na poti Boga.

Vzemimo ga s seboj.

Morda si lahko vsak izbere čisto majhen korak: da bom zjutraj naredil križ in se zahvalil za nov dan; da bom zvečer za minuto obstal pred Bogom; da bom ponovno bolj zvest nedeljski maši; da bom odprl Sveto pismo; da bom šel po dolgem času k spovedi; ali pa preprosto, da bom skušal biti do ljudi nekoliko bolj dober.

Ne potrebujemo velikih sklepov. Potrebujemo majhno zvestobo.

Poletje bo minilo. Prišla bo jesen in z njo nov ritem življenja. Toda Bog ostaja.

Naj zato ob koncu počitniških dni ne pospra-vimo tudi vere nekam na polico. Kar koli nas čaka v novi jeseni, pojdimo vanjo z Njim.