~ MOČ MOLITVE ~

Pred nekaj dnevi sem se pozno zvečer vračal domov. Bil sem utrujen, misli so mi begale med opravki, srečanji, neodgovorjenimi sporočili in vsem, kar bi še moral postoriti. Ko sem zaprl vrata avta, sem za trenutek obstal. Pogled se mi je nehote dvignil proti nebu. Nebo je bilo jasno, posuto z zvezdami. In v tistem trenutku mi je ušlo iz srca: »Gospod, hvala, da si še tu.«

To ni bila dolga molitev, niti ni imela lepih besed. A bila je prava. Bila je tista, ki pride iz dna srca, ko človek samo diha in ve, da Bog posluša. V tistem trenutku sem začutil mir. Kot da bi nekdo z notranjim vetrom odpihnil vse skrbi in pustil le tišino, v kateri se sliši Božja bližina.

Molitve se včasih bojimo. Mislimo, da moramo znati “prav moliti”, imeti prave besede, biti dovolj zbrani ali celo dovolj sveti.

A Bog ne išče popolnih besed, išče iskreno srce. Molitev ni predstava. Ni vaja v govorjenju, ampak v poslušanju. Bog ne čaka naših govorov, ampak našo prisotnost.

Moliti pomeni dovoliti Bogu, da stopi v našo vsakdanjost. Včasih je to molitev v cerkvi, drugič v hlevu, na njivi, ob otroškem joku ali ob skodelici kave. Tam, kjer je srce odprto, je molitev doma.

Ko molimo, ne sporočamo Bogu informacij – spominjamo se, da nismo sami.

Molitev je kot dih: če ga ni, duša počasi izgublja moč. Človek, ki ne moli, postane podoben rastlini brez vode – še vedno stoji, a vene. In ko skupaj molimo kot občestvo, se zgodi nekaj čudovitega: več src bije v istem ritmu. Vsak s svojo zgodbo, s svojim veseljem in križem, pa vendar skupaj šepetamo: »Gospod, hvala, da si.«

Molitev nas ne spremeni po naših željah, ampak nas spremeni po Božjih načrtih. Ne oblikuje Boga po naši meri, ampak nas po Njegovi. Morda prav zato ni nikoli izgubljena, tudi če nam včasih ne prinese tistega, kar smo prosili. Bog pozna globlje potrebe kot mi sami.

Zato molitev ni izgubljen čas, ampak naložba v dušo. Je kraj, kjer se srca utrjujejo, ranjeni se tolažijo, hvaležni pa najdejo novo radost.

Sv. Frančišek Asiški je zapisal:

»Človek je toliko vreden, kolikor je vreden pred Bogom – nič več in nič manj.«

In ravno molitev je tisti trenutek, ko človek stoji pred Bogom v resnici. Ne kot pomembnež, ne kot izgubljenec, ampak kot otrok, ki ve, da ga Oče ljubi.

Ko se srce ustavi v molitvi, se svet ne ustavi – a se spremeni pogled nanj.

In ko v naših župnijah skupaj molimo, naj bo to vedno spomin, da nismo sami, da nas Bog drži za roko, in da je vsaka iskrena molitev že dotik nebes.