~ NAJSVETEJŠI DAR ~

Ko vstopamo v praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, nas Cerkev znova in znova vabi k razmisleku o skrivnosti Jezusove navzočnosti med nami – ne le simbolično ali kot spomin, temveč kot resnično, živo in konkretno navzočnost v Najsvetejšem zakramentu.

To ni nekaj, kar bi razumel le teolog. To ni resnica, ki je rezervirana za izbrane duhovne “velikane”. To je resnica, ki govori vsakemu človeku, ki kdaj doživi samoto, izgubo, iskanje ali hrepenenje po več. Jezus ni ostal z nami v nekem daljnem spominu, ampak je ostal tu – v kruhu, ki ga lahko vidimo, in v krvi, ki je bila prelita za nas.

Pred nekaj meseci me je poklicala mama mlade družine, ki je bila v hudi stiski. Povedala mi je, da jo vse boli – ne le telo, tudi duša. Izgubila je službo, skrbi za tri majhne otroke in v zakonu ni imela več topline. Vse se ji je zdelo pretežko. Rekel sem ji: »Pridi k Jezusu. Ne rabiš velikih molitev. Samo sedi pred Njim.« In res je prišla – enkrat, pa še enkrat. Po nekaj tednih mi je povedala: »Ne vem, kaj se dogaja, ampak prvič po dolgem času sem začela znova dihati. Ne vem, če se je kaj spremenilo zunaj, a v meni je drugače. On me sliši.« In to je moč adoracije. To je moč Rešnjega Telesa.

Morda se sprašujemo, zakaj sploh hoditi pred Najsvetejše, saj lahko molimo doma. In res – molitev doma je dragocena. A nekaj je, ko si z nekom v istem prostoru, z nekom, ki te gleda, ki je navzoč. Ko si pred Jezusom, ki v tabernaklju dan za dnem – tiho, zvesto, potrpežljivo – čaka, te tvoja duša prepozna kot otroka, ki končno najde materino naročje.

Jezus se nam daje. Daje se nam v sveti maši, kjer vsak dan pride k nam, čeprav nas ni vedno veliko. Daje se nam v obhajilu, kjer postane naš notranji kruh. Daje se nam v adoraciji, kjer preprosto ostane z nami – tiho, a mogočno. Kako žalostno bi bilo, če bi ta zaklad ostal neopažen, pozabljen, zaprašen v kotu cerkve – kot svetilka, ki gori, a je nihče ne pogleda.

Zato vas v tem tednu in posebej na dan praznika Rešnjega Telesa iskreno vabim: pridite. Morda prvič. Morda znova po dolgem času. Morda brez besed. Pridite pred Jezusa. Prinesite Mu vse – svoje skrbi, svoje dvome, tudi svojo jezo ali utrujenost. On ne bo šokiran. On že vse ve. In prav zato ostaja.

Naj naša župnija ne bo le kraj obhajanja zakramentov, ampak dom, kjer je Jezus češčen – v veselju in v tišini, v slovesnosti in v vsakdanjosti. Naj naši domovi postanejo podaljšek adoracije – kjer se v molku ali v zahvali spomnimo, da Bog hodi z nami.

Naj nas praznik Svetega Rešnjega Telesa ne pusti ravnodušnih, ampak prebudi hrepenenje po živi bližini Boga.

Z Jezusom pred nami, med nami in v nas.