~ DAROVANJE~

Pred nami sta dva pomenljiva spominska dneva. Eden od njiju bo 25. januarja, ko se spominjamo odločilnega dogodka za Savla. Na poti v Damask je vojak in pokončni Jud Savel, ki je bil goreč preganjalec kristjanov, padel s konja. Videl je močno svetlobo in slišal glas: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« V  tem glasu je prepoznal Kristusa. Padec, ki predstavlja osebni brodolom, zlom ega, razblinjenje sanj, je bil, Bogu hvala, nov začetek. Umrl je staremu človeku in se rodil na novo. Postal je največji oznanjevalec in apostol Pavel. »Padec«, ki je odločilno zaznamoval njegovo življenje, pomeni radikalno spreobrnjenje.

Če sedaj vse to obrnemo nase, se vprašajmo: Kaj to pomeni za nas? To pomeni, da tudi za nas krščanstvo ni nobena nova filozofija ali nova morala. Kristjani smo samo tedaj, če srečamo Kristusa. Seveda se nam ne kaže tako neustavljivo in žareče, kakor je to storil Pavlu, da bi iz njega napravil apostola narodov. A tudi mi moremo srečati Kristusa v branju Svetega pisma, v molitvi, v bogoslužnem življenju Cerkve. Moremo se dotakniti Kristusovega srca in čutiti, da se on dotika našega srca. Šele v tem osebnem odnosu do Kristusa, šele v tem srečanju z Vstalim resnično postajamo kristjani. In tako se odpira naš razum, odstira se nam vsa Kristusova modrost in vse bogastvo resnice.

Drugi tak lep spominski dan, praznik, ko Slovenci za 11 mesecev pospravimo jaslice, pa je dogodek, ko sta Jožef in Marija nesla Jezusa v tempelj. To je praznik Jezusovega darovanja v templju ali ljudsko praznik svečnica.
Vsak prvorojenec naj bo darovan Bogu. Po judovski postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako očistiti. Če je mati rodila sina, je bila po porodu obredno nečista sedem dni, če je rodila hčer, je bila obredno nečista štirinajst dni. V tem času se ni smela družiti z nikomer, zlasti pa ni smela iti v svetišče.  
Redovnice in redovniki pa praznujejo dan Bogu posvečenega življenja. To je dan zahvale, molitve za svetost, premišljevanja in medsebojnega srečanja. Dan posvečenega življenja ima trojni namen: 1. hvaležnost za dar redovništva v posvečenem življenju, ki bogati in razveseljuje krščansko skupnost z mnogovrstnostjo svojih darov (karizem); 2. da bi celotno Božje ljudstvo bolj spoznalo in cenilo posvečeno življenje; 3. da bi skupaj slavili čudovita dela, ki jih je Gospod naredil v Bogu posvečenih osebah in da bi se še bolj živo zavedali, kako nenadomestljivo je njihovo poslanstvo v Cerkvi in v svetu. Vse to pa nas spodbuja, da bi bili kot goreč grm, ki bi goreli za Kristusa in nikoli izgoreli. Blagoslova Vam želim!