~ MARIJIN MESEC ~

Mesec maj začnemo s praznikom svetega Jožefa – delavca. Maj je mesec, ki cveti in diši po življenju ter drhteči naravi, pokrajina pa se prebuja v svoji svetlozeleni pojavnosti. To je mesec, ki je posvečen Devici Mariji. Mesec maj nas popelje v čudovito pobožnost šmarnic. Sam zelo rad prebiram šmarnice in zmolim litanije Matere Božje. Pomaga mi k preprosti in otroški hoji za Kristusom. Zgled šmarničnega junaka, letos je za otroke sv. Frančišek Asiški in za odrasle papež, sveti Janez Pavel II., pa mi pomaga, da posnemam svetnika na poti s križem za Križanim. Je spodbuda, je srečanje, je doživetje in čudovit spomin. Šmarnice so nam res zelo lepa priložnost in pomoč, da bi se oblikovali po Marijinem življenju, da bi svoje srce uglasili z Marijinim, da bi znali kot Ona sprejeti Besedo, živeti Besedo, premišljevati Besedo, trpeti in se veseliti z Besedo, da bi kot Ona videli stisko sveta in svetu pokazali na Besedo. Šmarnična pobožnost nam pomaga postati bolj Marijin.

In prav v tem je Marijina lepota – da nas ne ustavi pri njej sami, ampak nas vedno znova vodi k njenemu Sinu. Marija nikoli ničesar ne zadržuje zase, ampak kaže na Kristusa – tiho, zvesto, materinsko.

Obenem pa nas šmarnice ne zbirajo samo okrog Marije, ampak tudi drug okrog drugega. Postajamo občestvo. Postajamo družina. Ko skupaj molimo, ko skupaj poslušamo zgodbe svetnikov in ko se srečamo kot otroci, starši, starejši, se med nami tke nekaj lepega. Vera ni več samo moja osebna pot, ampak postane naša skupna pot.

In prav to danes tako potrebujemo – bližino, pripadnost, skupnost, da se poznamo, da si

znamo prisluhniti, da drug drugega nosimo. Cerkev ni samo prostor, ampak so ljudje, ki hodimo skupaj za Kristusom.

Zato naj bodo šmarnice priložnost, da stopimo iz svoje zaprtosti, da pridemo, se srečamo, si podamo roko, si namenimo nasmeh. Naj bo to priložnost, da dovolimo, da nas Bog poveže med seboj.

Vabljeni, da v tem mesecu ne ostajamo sami, ampak da skupaj gradimo občestvo. Včasih se občestvo začne čisto preprosto. Začne se že, ko pridejo starši z otrokom k šmarnicam in ko otrok malo zašumi, pa ga nekdo namesto z nejevoljo pogleda z razumevanjem.

Občestvo se gradi tudi, ko starejši človek pride sam k šmarnicam, pa ga nekdo po koncu šmarnic ogovori: »Kako ste?«

Občestvo se gradi tudi, ko se otroci po šmarnicah še malo zadržijo pred cerkvijo in se med njimi spletajo prijateljstva.

Lep primer grajenja občestva je tudi, ko nekdo pride prvič k šmarnicam in začuti, da je tukaj sprejet.

To so drobni trenutki, a prav iz njih raste Cerkev. Morda lahko prav letos vsak od nas naredi en majhen korak:

• da koga povabi,
• da koga opazi,
• da koga posluša.

Tako šmarnice ne bodo samo lepa pobožnost, ampak resnično živo občestvo. Vabljeni, da skupaj ustvarjamo prostor, kjer se bomo počutili doma.

Vabljeni k šmarnicam.