~ ODPRI OKNA SVOJEGA SRCA ~

Binkošti niso samo spomin na dogodek izpred dva tisoč let. Binkošti so praznik Boga, ki še danes želi stopiti v človekovo življenje. Sveti Duh ni neka nevidna energija ali oddaljena sila. Sveti Duh je Bog, ki človeka od znotraj oživlja, tolaži, prebuja in vodi.

Apostoli pred binkoštmi niso bili junaki. Bili so prestrašeni ljudje. Zaprti so bili za zidovi, polni dvomov, ran in razočaranj. Jezus je vstal, pa vendar jih je bilo še vedno strah sveta. In potem pride Sveti Duh. Ne naredi iz njih popolnih ljudi. Naredi pa iz njih pogumne pričevalce. Ljudje, ki so prej molčali, začnejo govoriti. Tisti, ki so prej bežali, začnejo ljubiti. Tisti, ki so prej mislili samo nase, začnejo živeti za druge.

In to je znamenje Svetega Duha še danes. Kjer je Sveti Duh, tam človek ni več zaprt samo vase. Tam postane bolj človek. Bolj nežen. Bolj iskren. Bolj sposoben odpuščanja.

Danes veliko govorimo o utrujenosti. Ljudje smo utrujeni od novic, od konfliktov, od hitenja, od pričakovanj. Marsikdo nosi v sebi praznino, ki je ne zna opisati. Navzven imamo veliko – a znotraj pogosto zmanjka miru. Prav zato so binkošti tako aktualen praznik. Sveti Duh prihaja kot Božji dih v utrujeno srce človeka. Ne pride, da bi nas obsojal, ampak da bi nas poživil.

Morda bi se morali danes vprašati: kako izgleda človek, ki živi po Svetem Duhu?

To ni človek, ki na ves glas govori o veri. To ni človek, ki je popoln. Človek Svetega Duha je pogosto zelo preprost človek. Morda mama,

ki kljub utrujenosti zvečer še vedno nežno pokrije otroka in zmoli zanj. Morda dedek, ki potrpežljivo prenaša bolezen, pa ne postane zagrenjen. Morda sosed, ki zna prvi pozdraviti. Morda nekdo, ki mu je težko, pa vendar ne vrača hudega s hudim.

Poznal sem ljudi, ob katerih si imel občutek miru. Niso veliko govorili o Bogu, pa si ob njih čutil nekaj drugačnega. Niso iskali pozornosti. Niso se postavljali v ospredje. A so znali poslušati, opaziti človeka, pomagati brez hrupa. In prav tam je Sveti Duh najbolj navzoč.

Sveti Duh ne dela hrupnih spektaklov.

Velikokrat deluje tiho. Kot ogenj, ki greje. Kot veter, ki ga ne vidiš, pa vendar premika stvari.

Binkošti nas zato vabijo, da odpremo okna svojega srca. Da Boga ne držimo samo v besedah ali običajih, ampak mu dovolimo, da vstopi v naše odnose, družine, utrujenost, delo in vsakdan.

Morda je najlepša molitev binkošti prav preprosta prošnja:

“Sveti Duh, pridi.
Pridi v moje nemire.
Pridi v moje odnose.
Pridi v moje besede.
Naredi moje srce bolj podobno Kristusovemu.«

In ko človek začne živeti iz tega Duha, se začne spreminjati svet okoli njega. Ne zaradi velikih govorov. Ampak zaradi majhnih dejanj ljubezni, ki imajo v sebi nekaj Božjega.