~ MOČ MOLITVE ~

Pred nami so prazniki, ki nam kažejo lepoto naše prihodnosti. Kažejo nam tudi, kako živeti ta trenutek – kot svetniki, če želimo biti svetniki. Na pogled enostavno: le nekaj resnosti in goreče želje.

V zraku je še vedno čutiti izraz dan mrtvih. A v resnici mrtvi ne potrebujejo svojega dneva – oni živijo pri Bogu. Tudi pogreb ni sam sebi namen. Je mnogo več. Človek ni le skupek mesa, ki ga položimo v zemljo. Je bitje, ustvarjeno za večnost.

V teh dneh se ustavimo in premišljujmo o svoji minljivosti. Ni napačno razmišljati o staranju, o slovesu, o svojem zadnjem dnevu. Ne preganjaj misli na smrt stran, ne zapiraj je v škatlo srca.

Vse nas je strah smrti – a to naj ne bo razlog, da o njej ne bi govorili.

Smrt je nekaj povsem naravnega, kadar nas Bog pokliče k sebi. Ne takrat, ko človek poseže v Božji načrt, ampak takrat, ko pride trenutek srečanja. Smrt ni konec – je prihod domov, v varni pristan. Je tisto, po čemer duša v resnici hrepeni.

Kako se pripraviti na smrt? Tako, da vsak dan hvaležno sprejmemo kot dar. Priprava na smrt je v resnici živeti polno življenje: imeti voljo ustvarjati, delati, ljubiti, služiti in živeti po Božji volji. Da ne gre življenje mimo Boga, našega Stvarnika.

Priprava na smrt pomeni živeti iz zakramentov.

Sveti krst nas vodi k večnemu življenju. Sveta birma nam daje moč. Sveta maša nas povezuje z Jezusovim darovanjem. Sveta spoved nas dela priprav­ljene. Kot pravi Stritar: “Lahko živi in lahko umira, kdor vero in upanje ima.” Gorje človeku brez Boga.

Mnogi danes pravijo: “Nočem biti v breme.” A nihče ne bi smel tako razmišljati. Nihče od nas ni breme. Vsi smo drug drugemu dani kot priložnost za dobro delo.

Dragi starejši prijatelji, vi niste breme – vi ste dar. Ste ogledalo nam mlajšim, ste modrost, ki jo moramo sprejemati z veseljem in ne z odrivanjem. Svet, ki misli samo nase, se oddaljuje od srečne večnosti.

Priprava na smrt je biti drugemu dar – izročiti se, kakor se pšenično zrno izroči zemlji, da zraste novo življenje. Priprava na smrt je prejeti življenje v vsej njegovi polnosti in ga darovati naprej.

Pot v večno srečo je pot nošenja križa, pot posnemanja Jezusa na križu, ki pravi:

“Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.”

To je pot odpuščanja – pot svobode in prave sreče. Brez odpuščanja je težko moliti Oče naš, kaj šele Boga gledati iz obličja v obličje. Molitev za srečno zadnjo uro. Kdo jo še moli? Pa kako na mestu je!

Ni vseeno, kako se človek poslovi. Najlepše je, če prejme poslednje zakramente – spoved, obhajilo in maziljenje – in če v miru spravi svoje srce. Sveto pismo nas vabi, naj bomo zvesti služabniki, pripravljeni na Gospodov klic.

Zato si vedno znova postavimo vprašanje: Kaj bi danes naredil, če bi vedel, da boš jutri umrl?