~ VSI SVETNIKI IN SPOMIN NA RAJNE ~

LJUBEZEN, KI NAS POVEZUJE

Ko se približa praznik vseh svetnikov, se naše poti pogosteje obrnejo proti pokopališču. Uredimo grob, prinesemo cvetje in prižgemo svečo. Ob imenih na kamnu se prebudijo obrazi, glasovi in trenutki, ki jih nosimo v sebi. Spomnimo se rok, ki so nas dvigale, besed, ki so nas opogumljale, in ljudi, ob katerih smo bili doma. Ob tem začutimo hvaležnost, pa tudi bolečino. Nekoga še vedno zelo pogrešamo.

Cerkev nas na praznik vseh svetnikov vabi, da pogled dvignemo k Bogu. Veselimo se vseh, ki že živijo v njegovi bližini: znanih svetnikov in neštetih tihih ljudi, katerih imen ne najdemo na koledarju. Njihovo življenje je dozorelo v ljubezni. Med njimi so matere in očetje, zakonci, duhovniki, redovnice, mladi in starejši. Vsak je po svoji poti odgovarjal na Božji klic.

Svetost se začne sredi vsakdanjega življenja. Raste tam, kjer človek potrpežljivo posluša, pošteno opravi delo, skrbi za bolnega in odpušča. Raste v družini, kjer si kljub utrujenosti vzamemo čas drug za drugega. Svetniki so poznali slabosti, dvome in preizkušnje. Vedno znova so se vračali k Bogu in mu dovolili, da jih spreminja. Njihov zgled nam daje pogum: tudi naša pot lahko vodi v svetost. Ob prazniku vseh svetnikov in spominu vseh vernih rajnih se povezujeta veselje in prošnja. Za svetnike se zahvaljujemo, pokojne pa izročamo Božjemu usmiljenju. Bog pozna njihovo dobroto, rane in trud. Njegova ljubezen je večja od naše nemoči. Na grob prinesemo spomin, v molitvi pa pred Boga človeka. Izgovorimo njegovo ime in dodamo: Gospod, sprejmi ga v svoj mir.

Naš odnos do rajnih živi v molitvi, darovani sveti maši in hvaležnem spominu. Ko molimo zanje, jih izročamo Božjemu usmiljenju in prosimo, naj jih sprejme v polnost življenja pri sebi. To je dar ljubezni tudi takrat, ko se naših bližnjih ne moremo več dotakniti ali slišati njihovega glasu.

Ob grobu se včasih oglasijo neizrečene besede. Morda nas boli, da se nismo poslovili ali da je ostala zamera. Tudi to položimo pred Boga. Prosimo ga odpuščanja in moči, da odpustimo. Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa jo izročimo njegovemu usmiljenju. Ni treba, da vse breme nosimo sami.

Spomin na rajne nas sprašuje, kako živimo z ljudmi ob nas. Komu obljubljamo obisk? Koga bi morali poklicati? Komu bi radi povedali, da ga imamo radi? Vzemimo si čas za domače, prijatelja in osamljenega soseda. Ljubezen potrebuje naše roke, naš glas in naš čas.

Kar smo lepega prejeli od pokojnih, lahko raste naprej. Če nas je mama učila moliti, molimo z otroki. Če je oče znal pomagati, pomagajmo še mi. Če nas je kdo sprejemal brez velikih besed, bodimo tudi mi komu varen dom. Tako hvaležen spomin postaja dejanje.

Opazimo tudi tiste, ki žalujejo. Za nekoga bo to prvi praznik brez ljubljene osebe. Pogosto največ pomenijo tiha navzočnost, stisk roke in pripravljenost poslušati. Ostanimo blizu tudi potem, ko praznični dnevi minejo.

Naj nas vsi svetniki utrdijo v upanju na vstajenje. Jezus nam je odprl pot v življenje. Naj ob spominih raste hvaležnost in med nami dobrota. Gospod, daj našim rajnim večni pokoj in večna luč naj jim sveti. Naj počivajo v miru. Amen.