~ VELIKA NOČ ~

Približujemo se velikonočnim praznikom, ki jih bomo letos v svetem letu doživljali skupaj s pravoslavnimi kristjani. Upam, da bomo svoje duhovne kompase že vsaj malo naravnali s postnimi odpovedmi. Katekizem katoliške Cerkve pravi: »Iz velikonočnega tridnevja kot izvira luči napolnjuje nov čas vstajenja celotno cerkveno leto s svojim sijajem. Polagoma in z vseh strani tega izvira postane leto v celoti preobraženo in presvetljeno z bogoslužjem.« (1168)

»V smislu Svetega pisma spomin ni le spominjanje dogodkov preteklosti, temveč razglašanje čudovitih del, ki jih je Bog storil za ljudi. V liturgičnem obhajanju teh dogodkov postanejo le-ti v neki obliki navzoči in dejavni.« (1363)

Naj vas letos v svetem letu posebej spomnim na tri poudarke svetega tridnevja: na veliki četrtek se bomo pri krizmeni in pri večerni maši spomnili na dan, ko je Jezus Kristus svojim apostolom in nam podaril nezaslužen dar duhovništva, po naslednikih apostolov, za službo drugim. S hvaležnostjo se bomo ta dan v mislih povrnili v čas, ko smo s prvim »Tukaj sem,« odgovorili Njemu, ki nas je poklical za delo v Svojem vinogradu. Hvaležni moramo biti za številne darove v svojem življenju, predvsem za dar vere, za dar duhovništva, ki je tako velik, da ta dan iz srca pojemo svoj Magnifikat. Sredi Božjega ljudstva skušajmo živeti tako, da ga bomo v jubilejnem letu usmerjali na evangeljsko pot in hranili v svetem letu njegovo upanje. Na veliki petek se bomo zatekli pod križ, ki v svetem letu stoji na vidnem mestu ob naših daritvenih oltarjih kot edino upanje odrešenja. »Ni večje ljubezni, kot je ljubezen križa; ni resničnejše svobode, kot je svoboda ljubezni; ni polnejšega bratstva, kot je bratstvo, ki se rojeva iz Jezusovega križa,« je zapisal papež sv. Janez Pavel II. »En dan v letu središče bogoslužja ni njegov vrhunec evharistija, ampak križ. Torej ne zakrament, ampak dogodek, ne znamenje, ampak pomen … Ta dan je v Cerkvi navzoča čisto posebna milost. To je dan, v katerem sije skrivnost križa, kakor poje častitljiva liturgična himna.« (Raniero Cantalamessa) 

Na vigilijo in v velikonočnem jutru pa naj temo smrti razsvetlijo žarki velikonočnega veselja. Prežarjeni s tem velikonočnim vzdušjem postanimo pravi romarji upanja, polni življenjske radosti in poguma sredi vse večje zbeganosti zaradi vojne morije in resignacije, ki jo oznanja »brezup nevere«. Božji služabnik nadškof Anton Vovk je nekoč pridigal: »Vsak pravi in verni katoličan se v svetem postnem času prebudi, pravo pokoro stori, zapusti pregrehe, na novo zaživi, vstane iz groba svojih slabih navad. To je veselje angelov, za nas katoličane pa bistvo vesele aleluje!«