~ PRVO SVETO OBHAJILO ~

V veliki večini župnij v mesecu maju potekajo slovesnosti prvega svetega obhajila. Enako velja tudi za naše tri župnije: Grosuplje, Lipoglav in Polico. Šmarnični majski dnevi so tako zaznamovani z intenzivnimi pripravami na slovesnost – od zunanjih priprav, pospravljanja, čiščenja, krašenja, vaj za slovesnost, pa do tistih, še bolj pomembnih, notranjih priprav. Prvoobhajanci se s svojimi družinami ves teden zbirajo k devetdnevnici, tako otroci kot njihovi starši opravijo sveto spoved, vsa župnija pa se poveže v molitvi za naše tretješolce, ki bodo v svoje srce prvič sprejeli Jezusa pod podobo kruha.

Res lepo je v teh dneh gledati to vznemirjenje, veselje in pričakovanje, ki ga izžarevajo prvoobhajanci. S tem so otroci zgled in spodbuda tudi za odrasle. Njihovo pristno otroško hrepenenje po srečanju z Jezusom nam nastavlja ogledalo in nas spodbuja, da bi s takšnim veseljem tudi mi prav vsakič pristopili k svetemu obhajilu. Jezus sam nam postavlja otroke za zgled, ko pravi: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, ne pride vanj.«

Vera otrok je res lepa in iskrena. Vedno znova se spominjam, kako me je na neki župniji otrok iz 1. razreda vprašal, če duhovnik pri sveti maši res pije Jezusovo kri.

Z nekaj zadrege, kako naj takemu otroku razložim skrivnost evharistije, sem mu povedal, da ja, ampak ne tako, da bi ta imela zares sestavo in okus krvi.

Vino na zunaj ostane kot vino, bistvo pa se spremeni v Jezusovo kri. Negotov, kako je otrok to sprejel, sem dodal: »Ampak verjamem, da težko razumeš, še odrasli to težko razumemo.« Njegov miren in jasen odgovor pa me je pustil odprtih ust: »Ne, meni tega ni težko razumeti.«

Ko spremljamo otroke, ki prvič pristopajo k obhajilu, se spomnimo tudi svojega prvega obhajila in ob tem obnovimo tisto veselje in žar, s katerima smo prvič sprejeli Jezusa v svoje srce. V resnici bi morali prav vsakič k obhajilu pristopiti z enako pripravljenostjo in navdušenjem, kakor smo pristopili prvič. Ker konec koncev drugo, tretje, peto, stoto … obhajilo ni nič manjše ali manj pomembno, kot je bilo prvo. Ko se pripravljam na sveto mašo, se večkrat spomnim misli, ki ponekod celo visi v zakristiji: »Duhovnik, daruj to sveto mašo, kot da je tvoja prva in zadnja in edina.« Podobno v resnici velja za vsako udeležbo pri sveti maši in še posebej za vsak prejem obhajila.

Prizadevajmo si, da vsakič pristopimo k obhajilu, kot da je to naše prvo obhajilo, kot da je to naše zadnje obhajilo ter kot da je to edino obhajilo, ki ga bomo prejeli v življenju. Naj prejem Jezusa v svetem obhajilu ne bo stvar rutine, ampak naj bo živo in resnično srečanje z našim Bogom in Gospodom.

Blaž, kaplan