»Bogoslužna umetnost ni umetnost galerije, ampak sestavni del bogoslužja. Zato mora vedno imeti obe razsežnosti: nekaj, kar nas prerašča, nekaj, kar je zunaj nas, nekaj, kar se pred nas postavi in se postavi s tako silo in s tako močjo, da se lahko začnemo tresti. Ali priznaš, ali ti je všeč ali ti ni všeč, ni pomembno. Maša, daritev, evharistija niso za naše okuse. Prihaja Kristus, tak, kakršen je, ne kakor bi ga mi sami radi. Enako je tudi v bogoslužni govorici umetnosti. Postavi se pred nas z nečim tako mogočnim, da ali to sprejmemo ali pobegnemo. Ampak bogoslužni jezik ni po okusu. Zato so podobe očiščene, preproste, skoraj otroško izrisane. Zakaj? Ker se izbriše vse, kar je detajlov, podrobnosti, ker to samo moti.«
Tako je med drugim dejal pater Rupnik pri otvoritvi novega mozaika. Ta mozaik je eden prvih njegovih večjih mozaikov.
Pogled nam pritegne mogočna podoba vstalega Kristusa, ki z ljubeznijo in usmiljenjem podaja roko človeku: Adamu in Evi. Rešuje ju iz žrela smrti. Jezus stoji v belem oblačilu v temnem obroču. Kosi kamnov so ravno na tem delu mozaika najbolj različnih velikosti in najbolj neurejeno razmetani po ploskvi. So izraz človekove slabosti, greha, teme, človekovih stisk, sovraštva, vojn, pokvarjenih odnosov med ljudmi. V to temo greha in smrti vstopa Jezus Kristus, Bog in Človek. Tudi on je namreč občutil vso človeško stisko, bolečino in smrt. Umrl je na križu in bil položen v grob. Vstopil je v kraljestvo umrlih. A ker je življenje, ga smrt ni mogla uničiti ali ustaviti. Ko je vstopil v temo, se je ta tema razbila. Odrešenik je vstal od mrtvih, podal roko rešitve Adamu in Evi in ju tako potegnil iz kraljestva smrti. V mozaiku je smrt prikazana kot velikansko žrelo, ki hoče uničiti vse, kar je živo. Toda to žrelo je sedaj odprto in se ne more več zapreti. To mu preprečuje Jezusov križ. Ena stranica križa je kot pot, ki vodi iz smrti v življenje ter predstavlja ljubezen do Boga. Druga stranica pa drži razklenjeno žrelo smrti in predstavlja ljubezen do bližnjega. Prizor deluje zelo dramatično, tako kot je dramatičen človekov boj s svetostjo in grehom ter boj med življenjem in smrtjo. Kristus je šel v predpekel, v to žrelo smrti ter rešil Adama in Evo. Rešil je človeka, mene, tebe, vsakega izmed nas. Eva se že oklepa Kristusa in zato je z eno nogo že v raju. Tudi Adama Kristus drži z močno roko in mu tako ponuja rešitev. Človek se mora te roke okleniti, če želi Božjo pomoč in rešitev iz stiske.
V mozaiku se nam Bog razodeva kot troedini Bog: Oče, Sin in Sveti Duh. Boga Očeta, tj. Boga stvarnika, predstavlja roka na vrhu mozaika. To je roka, ki ustvarja. Iztegnjena dlan pomeni, da oče samo daje. Nič ne ohranja za sebe. To je dlan, ki nas usmerja v življenje. Ustvarila je človeka in ga z očetovsko ljubeznijo želi spremljati v sreči na zemlji. Jezus nam je s svojim vstajenjem znova odprl pot k Očetu, hkrati pa nam je vrnil raj na zemljo. Če smo povezani z njim, potem lahko že v tem življenju okušamo dobrine in lepoto Božjega kraljestva. To ponazarja košček mozaika ob Jezusovi nogi, kjer so rožice in zelena trata, ki predstavljajo simbol izgubljenega in vrnjenega raja. Dobroto in velikodušnost Boga stvarnika predstavljata dva koša na levi in na desni, iz katerih padajo darovi. Na sredini, med Očetovo roko in sinovo glavo, so upodobljeni darovi Svetega Duha.
Sveti duh nas kot ogenj prečiščuje, ogreva, oživlja, nam daje moč in nam sveti na življenjski poti.
